No, to se pa zgodi, če si rečeš, da ne boš nikoli več imel psa, ker tako in tako ne boš starega nikoli prebolel (moj zlati Živko
)… Če pa bi že imel kakšnega (nekje daleč v prihodnosti), pa zagotovo ne boš imel mladega (kaj šele mladiča!!!) in velikega psa. Ampak potem začneš za vsak slučaj vseeno malo iskati po netu, če bi kdo še imel kje kakšnega reveža zaprtega v kletki z namenom izvajanja poskusov in bi ga bilo treba seveda nujno posvojiti… In nekako naletiš na Morčija in na Zavetišče Horjul. Koooliko krasnih psov!!! Ampak ti nimaš časa in prostora in denarja, sploh je pa spomin na Živca še preveč boleč… Pa kljub vsemu zavetišče spremljaš še naprej in nekega lepega dne naletiš na tole:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,7721.7260.htmlIn se prepričaš, da za en mesec pa že lahko vzameš v oskrbo eno takšno majhno zgago in se potrudiš po najboljših močeh, da bi bila socializacija uspešna. Za en mesec, potem pa socializiranega in urejenega črnuhca z vso opremo zagotovo vrneš zavetišču.
S tresočo roko primeš v roko telefon z namenom poklicati Polono, si vmes še nekajkrat premisliš, nato se pa le okorajžiš. (In ugotoviš, da Polona sploh ni tak bav bav.
) Seveda te kuža še čaka (na tihem si upal, da se bo pred tabo javil kdo drug
) in dogovoriš se, da ga/jo prideš iskati. Nahecaš cimro, da gre s tabo, izposodiš si avto in se odpraviš v neznano. Predvsem po cimrini zaslugi se nekako znajdeš pred zavetiščem, na hitro prebereš in podpišeš papir o začasnem skrbništvu, naložiš transporter v avto in se odpraviš nazaj v Ljubljano…
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,36237.0.htmlŽe po nekaj dneh ti postane jasno, da psa, ki vedno caplja za tabo in se te drži kot klop, ne moreš vrniti nazaj v zavetišče. To bi bil prevelik stres za malo zgago!!!
(Pa si potihem priznaš, da si se tako navezal na črno kepo, da si ne moreš več niti misliti, da bi kdaj kdo drug skrbel zanjo.
)
In zdaj smo tu, kjer smo… Imam vse, česar nisem želela imeti: mlado psičko (mladiča!!!!!), ki bo velika, za nameček je pa še črna!
(
)
Ampak imava se vseeno super!!!
(Je pa res, da komaj čakam, da se malo umiri.
) Hitro sem se naučila, da moram vse čevlje in copate pospravljati v omaro, da je velika verjetnost, da me bosta preproga in predpražnik ob prihodu domov čakala sredi kuhinje in da bo skoraj zagotovo na novo zgrižen kakšen vogal stene. Najbolj je pa seveda zanimivo morebitne goste gristi in lizati po nogah... ...Pa je Nejka kjub temu, da je ena velika žverca
, zelo priden mladiček
. Sobne čistoče se je navadila ekspresno hitro
(tudi navsezgodaj zjutraj me vestno zbuja in niti slučajno si ne dovoli kakšne nesrečice
), ko je sama, ne laja in ne joče, pa še neko željo, da bi bila strašna čuvajka, kaže.
(Bom očitno imela psa, ki me bo branil, če bi bilo potrebno, in me ne bo treba biti strah, da bi mi ga kdo ukradel, če bi ga morala za minuto ali dve pustiti pred npr. kakšno trgovino. Ker pri Živcu je bilo ravno obratno…)
Je že res, da je včasih pravi mali vragec, pa vendar veselje, ki ga prinaša, odtehta vsak skravžljan živec…
No, toliko za zdaj. Do naslednjič en prav lep pozdrav!
(Slike bodo. Nekega dne... Upam, da še ta mesec...
)
Jerneja in Nejka
Jana. Vse pravice pridržane.
