Dog Whisperer

[eva84]

Lep pozdrav vsem!
Naletela sem na izobraževalno oddajo "Dog Whisperer" torej "Šepetalec psom" ali nekaj takšnega. Nekaj časa se je menda vrtela tudi na National geographic. Na prvi pogled oddaja spominja na resničnostne šove o varuškah, kjer starši poiščejo pomoč pri vzgoji svojih otrok. Le da pri Dog Whisperer ljudje iščejo pomoč pri vzgajanju, prevzgajanju svojega psa ali svojih psov. "Glavni junak" je Cesar Millan, ki se najprej z ljudmi pogovori, potem se spozna s psom, demonstrira pravilno ravnanje z njim in ljudem pomaga k pravim prijemom, postopanjem s psom.

Oddaja je privlačna, ker je pač oddaja o kužkih. Iiii  . Ampak še bolj zato, ker se mi njegovi nasveti in ravnanje zdi smiselno. Problemi, s katerimi se srečuje, se vrstijo vse od uničevanja stvari, pretiranega lajanja, bojazljivosti, agresije ob hrani, agresije do psov in ljudi, skakanja po ljudeh, nevodljivosti na vrvici ...

To temo odpiram predvsem zato, ker me zanima, kakšen odnos imajo do nje ljudje, ki imajo v tem trenutku enega ali več psov. Se jim zdi tak pristop primeren, ustrezen? Razumem, da ima vsaka teorija svoje pomankljivosti, a določenih načel se vendarle vedno držimo, bolj ali manj zavestno.

Da se morda komu utrne iskrica. K psom Millan vedno pristopa s pomočjo misli, da so psi najprej psi in ne ljudje. Tisti, ki imajo psa za človeka (kar je dobra "terapija" za samega lastnika psa in se ji ni treba odpovedati), pogosto pozabljajo na njegove tri osnovne porebe:
1. "exercise" (Gre za telesno vadbo. Najboljša oblika je sprehod s strukturo, torej ne tisti sprehod, ki psu pusti, da dela, kar hoče - tj. vleče na vrvici, skače po ljudeh, ovohava vse živo, laja na vse, kar pride mimo ... In tega ne gre zamenjevati z igro.)
2. "discipline" (Tu gre za trojico: rules, boundaries, limitations - torej za pravila, omejitve in meje vedenju, obnašanju, ravnanju psa. Kar v praksi pomeni na primer, da ni problem v tem, da pes skače po postelji ali kavču, ampak v tem, da ne sme plezati po njem, če ga mi ne povabimo. Kavč v tem smislu predstavlja psu mejo.)
3. "affection" (Ne gre za ljubkovanje, božanje, crkljanje, lupčkanje itn. Naklonjenost, ljubezen je lahko tudi voda, hrana, pozornost, igra ....)

V glavnem je problem v tem, to je nekako groba Millanova poanta, da ljudje začenjamo s številko s tri, morali pa bi z ena. Da torej ne smemo psa takoj, ko se zjutraj zbudi, zasuti s poljubčki, zajtrkom, ampak ga najprej odpeljati na sprehod. Enako velja takrat, ko k nam privedemo novega psa, tudi tu mu moramo najprej odrediti mesto, postaviti pravila preden ga ljubkujemo.

Hitrih rešitev ni. In problem, pravi Millan, ni v prevzgoji psa, ki se pogosto odzove dobro in hito uči, ampak v človeku. Ta mora ostati dosleden in konsistenten pri držanju teh pravil. Toliko samo na hitro, se že vnaprej iskreno opravičujem, če ta tema ne sodi sem.

[Kalsang]

točno tako

[Houdini]

To temo odpiram predvsem zato, ker me zanima, kakšen odnos imajo do nje ljudje, ki imajo v tem trenutku enega ali veè psov. Se jim zdi tak pristop primeren, ustrezen? Razumem, da ima vsaka teorija svoje pomankljivosti, a doloèenih naèel se vendarle vedno držimo, bolj ali manj zavestno.

Jaz bi pa tule rada rekla nekaj, kar je bilo že nekje prej omenjeno. V teh oddajah ne gre toliko za vzgojo kot za popravljanje napak, ki so jih ljudje že storili in so zato tudi pristopi malce drugačni, kot če že štartamo dobro.

[eva84]

Najprej bi se rada iskreno zahvalila moderatorki, da mi je prestavila sporočilo in ne nadirala, ker sem načela to temo znova. Mi je bilo res nerodno, ko sem ugotovila, da ima tema že kar dolgo zgodovino. No ja, bomo rekli po Cesarjevo, če ne narediš napake, te nihče ne more popraviti. 

Jaz bi pa tule rada rekla nekaj, kar je bilo že nekje prej omenjeno. V teh oddajah ne gre toliko za vzgojo kot za popravljanje napak, ki so jih ljudje že storili in so zato tudi pristopi malce drugačni, kot če že štartamo dobro.

Nekatere pse so lastniki, ki nastopajo v oddaji, imeli že od malega. A precej delov se ukvarja s psi, ki so jih lastniki posvojili, dobili, ko so bili že odrasli (od rejcev, prodajalcev, sorodnikov, zavetišč, centrov). Pri številnih psih so se nekatere težave kazale na začetku, nekatere v milejši, druge v močnejši obliki. Lahko seveda rečemo, da je bila napaka lastnikov vsaj to, da jih niso začeli že takoj odpravljati. A pojem vzgoje je problematičen, tudi ko na primer govorimo o vzgoji otrok. Kaj je vzgoja, kaj izobraževanje, kaj popravljanje napak in kje so meje? Cesar večkrat poudarja, da prevzgaja lastnike in ne psa. Pes dela napake, ker se odziva na tak ali drugačen način, a v nekem smislu ni s psom nič narobe, psa ni treba popravljati, lastnik se mora spremeniti. In psi hitro spremenijo svoje ravnanje, lastniki težje, seveda pa brez vztrajnosti ne gre.

Še ena pomembna stvar, na katero se je po moje treba osredotočiti. Cesarjev nasvet pri spoznavanju novih psov: "no touch, no talk, no eye contact", torej brez dotikanja (božanja, trepljanja, grabljenja), govorjenja ("o ti kuži kolk si lušten" in podobno), in brez očesnega stika (kar pes lahko razume kot izziv, grožnjo). Na misel mi prideta dva primera, kjer se je ta nasvet izkazal za dobrega:
1) Znanka ima psičko, ki se je, ko je bila majhna, pred vsakim človekom (znanim ali tujim) tako vznemirila, bila tako navdušena, lizala, mahala z repom, metala na tla in se v zadnjem stadiju vrgla na hrbet in čakala na čohanje. Če si jo počehljal po trebuščku, ali jo nagovarjal, se je od vsega tega razburjenja še polulala. Kar postane neprijetno, sploh v stanovanju. Ko smo jo ob obiskih sprva ignorirali, se prvotno vznemirjenje ni stopnjevalo, in ni nikdar prišlo do lulanja. Zdaj kako boš ti ljudi na cesti prepričal, da tvojega tako cort kosmatinca ne bodo poljubkovali, sploh ko je tako očitno prijazen, je druga pesem.
2) Name se psi dosti bolje odzivajo, odkar sem dojela, da ko neznan pes pride k tebi in te povoha, te hoče samo povohati. Upam, da se to ne sliši preveč neumno. A jaz sem rabila kar nekaj časa, da sem dojela, da ni prišel k meni zato, da bi ga pobožala, ga ogovorila ipd. ampak ker je to pač pasje spoznavanje, sicer dober znak, a še ne znak naklonjenosti.

[eva84]

Mislim, da sem tvoje spročilo razumela. A hotela sem samo opozoriti, da Cesar pozornosti ne usmerja na "napake" psa. Gre bolj za to, da so lastniki naleteli na vedenje, obnašanje psa, ki ga ne znajo odpraviti. Sama vsebina tega niti ni tako pomembna. Torej v nekem smislu ni važno, ali pes uničuje stvari, vleče na vrvici, je agresiven pri hrani. Lastnik nekaj hoče, doseči pa tega ne more, kar ga pes ne vidi kot vodjo krdela. Vzrok težav ni nikoli pri psu, ampak pri lastniku, oziroma lastnkih in njegovem, njihovem odnosu s psom. Pes ni slabo vzgojen, pes ne dela napak, pes zelo hitro "preboli", spremeni svoje obnašanje ob drugačnem človeku. Kar pa seveda (žal) tudi pomeni, da psa ne moreš rehablititrati, "za stalno" prevzgojiti, odpraviti napake, ki jih dela, in ga poslati nazaj k lastniku, ki sebe (svojega odnosa, nastopa, obnašanja) ni spremenil. Tako da, kar Cesar tudi poudarja, je treba pomagati lastniku, da spremeni svoj odnos do psa, psa ni treba ozdraviti, oziroma je ta proces vsaj bistveno krajši.

(Zdaj ali se s tem mišljenjem, načeli strinjamo in v kakšni meri, je že druga pesem.)

Zato sem tu primejala z vzgojo otrok. Nekateri strokovnjaki ali "strokovnjaki" pravijo, da naj bi bilo šolanje le izobraževalni proces, ne pa vzgonji. Za vzgojo otroka so odgovorni in imajo do nje pravico le starši, oziroma družina. Seveda pa v praksi stvari niso tako enostavne. Če ima učitelj težave z nekim otrokom, ki moti druge, jezika, ne posluša, je nesmisleno govoriti o izobraževanju. In je treba pozornost usmeriti na vzgojo, na položaj avtoritete. Če bomo samo vztrajali pri izbraževanju, ne bo uspeha.

[eva84]

Če pa primerjaš človeško šolo in šolo za pse - to spet ni isto, ker se v šoli za pse prav tako "uči in vzgaja" lastnike in ne psov direktno.

Ne, seveda o pasji šoli nisem nič rekla.

[Vixen]

Tukaj je že 10 strani teme o njem in presenetljivo različna mnenja.
Jaz še vedno trdim, da ve kaj dela - pa niti slučajno me ne moti, da s tem služi. Denar gre sicer (tudi) za njegov rescue center, pa tudi če bi vse pospravil v žep, me ne bi motilo - če lahko s svojim znanjem pomaga kakšnemu psu (in lastniku), super. Tudi jaz hodim na šiht za keš, ne zato, da pomagam strankam.

Ja, je zelo karizmatičen in komercialen in holivudski.  Pa kaj? Če ne bi bil, bi njegovo pomoč dobilo 100 psov v lokalnem društvu, tako pa je uspel prepričat kar precej ljudi, da pes ni kosmat človeček in da je z njim pač treba delat. Tudi to, da zagovarja, da naj ima pes aktivne sprehode in da to, da je spuščen na vrtu ni dovolj, je tudi fajn. Osnove hierarhije tudi večkrat razloži (pes naj gre skozi vrata za nami, najboljše ležišče je naše, hrana, kosti, igrače so naše in jih sicer posodimo, ampak lahko kadarkoli vzamemo...).

V glavnem - jaz sem odnesla kar nekaj zadev od njega, čeprav imam že celo življenje pse. Človek se uči, dokler mu ušesa ne odpadejo, je rekla Pika Nogavička. 

[Nanook]

Pa hitro pogledat preden posnetke skinejo z youtuba (spet...).