Če so zdravstvene težave tako hude, da bi bil problem z anestezijo, potem bo problem tudi s pomirjevali in jaz z njimi ne bi eksperimentirala.
Sem pa prepričana, da tudi stres ni ravno fajn, tako da bi na tvojem mestu vseeno iskala drugo mnenje (moj primer: pes s šumom na srcu, odkritim pri dveh letih; so rekli, da prav dolgo ne bo živel... Pri 14ih je bilo nujno porihtat zobe... Smo jih, seveda. Kvaliteta življenja pač prevlada (vsaj zame) nad tem, da bi trpel par mesecev več (če sploh bi).).
Torej - jaz bi šla npr. na veterino Vet. fakultete (C. v Mestni log), kjer imajo strokovnjake - kardiologe, anasteziste,... Če bi mi tam operacijo odsvetovali (ali pa so ti mogoče jo?), potem ni kaj... Psa zapret v osrednji del stanovanja, stran od oken, vrat,... In potrpet. Drugače bi se pri takem psu vseeno odločila za kastracijo.
Imam pa zdaj skupaj v enosobnem stanovanju nekastriranega skoraj 13 letnega psa (rodovniškega, z opravljenim vzrejnim, je dal tudi eno leglo) in pred kratkim posvojeno trenutno gonečo se nerodovniško "čistokrvno" psičko (ki se goni zadnjič v življenju
). Sta seveda ločena, ampak gonečko pes zavoha skozi vrata.
No, moj Timi nikoli ni bil problematičen za gonečke, zdaj pa sploh ni, ampak zdaj leži pred vrati sobe in joka, kadar je ona v bližini vrat... Mi je žal, da ga na stara leta spravljam skozi to, ampak nas je gonitev prehitela.
Kakorkoli - če bi se mi v preteklih letih kdaj zdelo, da Timi trpi, bi ga dala kastrirat, ne glede na papirje (je lep, krasen značaj, ima super kolke, vseeno pa ni tako popoln (glede na standard), da bi se mi zdelo, da lahko kaj pripomore k razvoju pasme).
Lp, 5ra
Jana. Vse pravice pridržane.
