Danes mineva točno 4 mesece, odkar sva se morala posloviti od najinega srčka Nerota, je pa hkrati tudi točno en mesec odkar smo se poslovili od naše veteranke Miše. Žal »poslovili« ni ravno prava beseda, saj jaz te priložnosti nisem imela. Zgodilo se je tako hitro in kljub visoki starosti, nepričakovano.
Spomnim se, kako sem kot majhna, 10-letna deklica, vsakomur zatrjevala, da ko bo umrla Miša, bom umrla tudi jaz. Miše ni več, jaz sem seveda še živa, je pa z njo odšel del mojega srca. Tako čudno je brez nje… brez njenih skledic, wc-ja, transporterja, ki ga je imela tako rada in je v njem prespala zadnje mesece svojega življenja…
7. marca bi praznovala 18. rojstni dan. Žal ji bom lahko na ta dan prižgala le svečko v spomin. Miša, rada te imam!