renčanje in grizenje domačih otrok

[ajčka]

Evo, sem že tle.
Na začetku sem tudi jaz mislila, da je to igra. Imamo prvič psa in se vsi učimo...
Ampak glede na renčanje in tisti pogled, ki ni navihan ampak hudoben sem se ustrašila....
Danes sem šla sama z njo na sprehod. ODLIČNO. Pridna, nobenega renčanja, vlečenja, tekanja...Super. Ko sta otroka prišla domov, se je takoj zapodila vanju. Po kratkem crkljanju (nežnem božanju) je že začela vleči rokave. Ukazala sem otrokom, naj gredo proč in je bilo ok.

Izgleda, da je alergična naju. Druge otroke dobro prenaša.

Je pa danes v kopalnici zarenčala na hčer. Postavila sem se pred njo in ji rekla s jasnim glasom NE. Gledala me je grdo in renčala. Potem sem jo zagrabila za gubo pod vratom in spet rekla NE.
Potem pa se je vlekla po tleh pred mano, na pol cvilila, napol renčala...kot opravičilo ali nadaljna grožnja???!!!!
Ko je nehala, sem jo spustila iz kopalnice in epizoda je bila končana.

Tko, da, ja, tukaj gre za rangiranje, ne za nedolžno igro in ne bomo se ji pustili.
Na sprehodu bomo VEDNO uporabljali vrvico in kt kaže, bomo hodili ločeno. Enkrat z otroci in enkrat s psom.

[AngSeter]

Otroci nimajo kaj hodit stran. Psa je treba odmaknit in mu taka dejanja prepovedat. Če se otroke pošilja stran pes doseže svoje. Jih prežene...

[AngSeter]

Take osnovne zadeve pri vzgoji povzpetnika so: pes je vedno zadnji. Vedno in povsod. Zadnji je, zadnji gre skozi vrata, ne sme odločat kam in kdaj ampak se mora prilagajat drugim. Za vsak privilegij mora najprej kaj naredit, si ga prislužit. Nikoli ne sme biti višje od ostalih. Zahtevat moramo, da se nam umakne, ko gremo mimo. Ne gremo okrog, ne stopamo čez, ampak zahtevamo umik. Seveda tudi otroci ob pomoči staršev.
Vsaj na začetku bi bilo boljše, če do višjih mest kot so kavč ali postelja sploh nebi imela več dostopa. Če pridejo otroci k vam in istočasno prileti pes ali pa se s psom že ukvarjate (ko ga kaj učite motenje ni ravno zaželjeno pogosto), so na prvem mestu za vas otroci! Najprej pozdravite doma vse ostale in na zadnje psa... Jasno mu povejte, da je pač zadnji. Tu ni kaj.

Do zdaj je bil verjetno mali luškani buci buci in kadarkoli je kaj naredil je bil v središču pozornosti... Če je bilo tako mogoče, je takšno obnašanje potrebno prekinit.

Ko ste na sprehodu in se odločite, da je čas da greste, ne čakat psa, ampak recite odločno "gremo" in greste. Psa ne prosit in ne silit vanj. Če kaj hoče od vas, vas mora sam poiskat... itd...

Sicer pa vam bodo vse to povedali v šoli. Ampak ne čakat, da povejo sami od sebe, ampak predstavite vaš problem, da bo inštruktor(ca) pozoren(na) na to in vam tudi povedal(a) kaj več na to temo, kot bi morda sicer.

[ika]

Evo kocka je super opisala. Je ras najbolj pomembno, ko nekaj poveš kaj ne sme, v kakšni intonaciji poveš. Ker pes ne razume vseh besed, razume pa tvoj glas.
Sosedi imajo malega psa in ko nekaj dela narobe ( po navadi se hoče zaganjat v mojega psa), mu tako milo govorijo: ne, to pa ne smeš... da pes dejansko razume to kot pohvalo. Potem hitro stopim jaz pred psa in se res zaderem: NE! in se  smrkavec takoj odmakne. In potem me začudeno gledajo zakaj mene uboga, njih pa ne. Sem jim že neštetokrat razložila, da je bolj važno kako poveš in ne kaj. Pa očitno vedno pozabijo.
Enako opažam pri naših dveh psih. Da prvič ko so kaj poskušali, sem jih samo prijela za gubo in se tako zadrla (tudi zarenčala) NE da jih je res šokiralo. In sedaj je že samo malo zvišan glas dovolj, da veta da sta ga zatupila.
Imamo pa iste postopke: najprej jemo mi, ko gremo ven, sta navajena in se že sama vsedeta in počakata, da gremo ostali prvi skozi vrata... in postopoma sta se navadila, da je hčerka pač otrok in da se z njo ne divja in igra na takšen način kot z odraslimi. Imamo pri obeh navajeno da se igramo ˝wresling˝ ( z rokami), ampak jaz rečem kdaj začnemo in kdaj končamo. Če v času te igre slučajno hčerka pride zraven takoj prenehata, saj sta že sama povezala, da z njo je treba ravnati nežno in da ima ona prednost.
Sem pa tudi tamali  v začetku pri ta mladem psu, ki  ima bolj grobo igro in ji ni nehal težiti in skakal po njej, rekla  naj ga klofne po smrčku. Ampak tamala je to tako nežno naredila, da je mislil da dela dobro. No zdaj se je že navadila in če slučajno pride še  kak trenutek, ko ji teži, kljub temu da mu večkrat reče ne, ga klofne in ima takoj mir. Se mi zdi da je dobro, da pes ve da se zna otrok tudi sam postaviti zase.
Moram pa poudariti, da hčerka pri svojih 3 letih zelo dobro ve kako pravilno postopati s psom, saj jo tega učimo ze od začetka in mislim da je tudi zaradi tega manj konfliktov.

[AngSeter]

Srečno! 

[Vixen]

ajčka, vsak pes bo poskušal podredit vse, za katere se mu bo zdelo, da jih lahko. Če je pes po naravi zelo dominanten, bo problem v večini familij, če ni, pa samo tam, kjer lastniki res ne bodo šefi.
Pri vas ste se zadeve lotili še pravočasno in prepričana sem, da boste (če boste nadaljevali tako) že v kratkem znani kot "familija, ki ima tistega prijaznega, neproblematičnega psa".

[ajčka]

Že ko sem tle...kako se doda med besedilo smeška?

[kocka]

Bi morale videt ta pasji pogled. Sploh ji ni bilo jasno kaj in zakaj se gre. Potem se je vrgla spet na tla, napol cvilila in renčala, javkala. Ko je nehala sem se zravnala in je bilo konec.
Je bilo tako prav?

Jo je zadelo kot strela z jasnega, ane ...
Zagotovo ni pričakovala take reakcije, od tistih, ki so že skoraj padli na hierarhični lestvici na položaj, ki ga je ona določila, saj ste jo do sedaj ujčkali in mujčkali. Vsi bodite dosledni, tudi otroci, ob vsakem najmanjšem uspehu pri šolanju pa hvalite, čohajte, bucajte, nagrajujte s priboljški....
Pa ne pozabit na utrjevanje položaja s prijemi, ki jih je navedla AngSeter. To počnite dalj časa, dosledno, da bo vedela, da vas ne more šetat, kot si ona zamisli. Res so zlati, tile kosmatinci, samo če postanejo agresivni in moteči, potem pa se jih marsikdo želi znebiti po hitrem postopku in to samo zaradi lastne nesposobnosti oziroma bolje rečeno neznanja.
Poročajte, kako vam gre