Napad in ugriz lastnega psa

[bak]

Zelo pazljivo preberi kar ti je napisala KatjaD. Bo treba pokazat kdo je sef pri hisi!!! Ce se zrangiras kot alfa verjemi da bo pomagalo. Gre samo za to gdo bo koga. Ti njega ali on tebe. Ce bo on tebe bos imela velik velik problem. Vcasih je potrebno bit tudi malo nasilen....

[KatjaD]

Billy,
javi kaj, če s pesjanarjem napredujeta oziroma, če sta uspela rešit probleme.

[nikar]

Oj!

Moja težava je malo drugačna. Pes je star že dve leti in še kar uboga. Imam pa težavo pri ukazu spusti. Če ima v gobčku kost je ne spusti, prav tako pa ne svojih igrač.Če mu hočem vzeti s silo odmika glavo in renči.
Ko je bil manjši je stvar spustil, sedaj pa nič več.
Ali ga sploh še lahko navadim, da bo na moj ukaz spustil določeno stvar.

LP
Nikar

[Drejči]

Predvidevam, da ste kot mladiču jemali stvari iz gobčka in redkokdaj ali pa nikoli vrnili.

Najboljša varianta je predmet vzeti, se poigrati s tem predmetom in vrniti (seveda, če ne gre za kakšno svinjarijo).

Moji psi tudi renčijo, vendar je to povabilo h igri, ker mi ob tem rinejo predmet v roko in  na vse pretege majaho z repom. To pa zato, ker sem jim predmete vedno jemala iz gobca, nakar je ta predmet postal igrača. Na koncu igre pa sem ga pustila psu, ker me predmet "ni več zanimal".

Drugače pa - že toliko krat napisano na tem forumu - šef moraš biti ti in ne pes. Če pes grozeče ali opozorilno renči nate, potem hoče biti šef on oziroma je že. In to je nedopustno. Torej, je merjenje moči skoraj neizbežno (oprosti Kiki, se ne strinjam s tvojo trditvijo).
Z milimi prošnjami in moledovanjem, ne boš prišla nikamor, samo v očeh psa boš padla rang nižje.
Seveda s tem ne mislim, da je treba psa tepsti. Nikakor!

Enostavno ga primeš čez nosni greben in stisneš malce močneje dokler ne spusti. Potem pa naj ta predmet postane predmet igre s tvojim psom. Po nekaj minutah mu predmet velikodušno prepustiš.

Kuža naj se navadi, da mora predmet najprej "prevohati" in pregledati šef in šele, ko tebi predmet "postane nezanimiv", ga prepustiš psu.
Nagrada zanj, v tem primeru, je igra in vrnjen predmet.

Tako nekako je urejen med mojima dvema psoma. Glavni (starejši) ima plečne cca. 52 cm in 14 kg, mlajši (podrejeni) pa cca. 75 cm in 35 kg. Glede na te karakteristike, bi šef moral biti mlajši, pa ni tako.
Če ima mlajši v gobcu nekaj, kar je starejšemu zanimivo, ta samo stopi zraven, rahlo zarenči in mlajši  takoj spusti predmet. Nazaj ga dobi takrat, ko se starejši naveliča.
Naj povdarim, da pretepov med njima ni.

Tako pač je v pasjem svetu.

In nekako mi ne gre v glavo, ko nekateri širijo veliko znanost o pedagoškem pristopu pri vzgoji psov.
Če se malce poglobiš v odnose med samimi psi, potem ni treba izumljati tople vode glede vzgoje.

No, Nikar tale zadnji odstavek se ne nanaša nate ali kogarkoli osebno, temveč samo pripomba na splošni trend, ki mu zadnje čase sledim.

[nikar]

Drejči in Kiki!

Hvala za nasvet. Včeraj sem poskusila s Kikinim, pa je delovalo. Spustil je žogo, v zameno pa dobil drugo oz. isto žogo.
Bomo videli kako se bo obneslo pri kosteh.

Hvala še enkrat

[Drejči]

Ne mislim kontrirat novodobni vzgoji, a kljub vsemu mi določene stvari ne gredo skupaj.

Ko sem vstopala v čarobni svet kinologije, so me, glede kaznovanja psa, stari kinološki mački naučili sledeče:
Kazen mora biti takojšnja, za psa neprijetna (s tem ne mislim pretepanja), predvsem pa KRATKA in učinkovita. Ob vsem tem moramo psu pokazati, kaj pravzaprav hočemo od njega.  Pri vsaki kazni pa mora biti kanček ali pa velika mera dokazovanja, da si ti alfa.
Ko pravilno izpolni naš ukaz, ga izdatno pohvalimo in nagradimo. Pohvala mora biti iskrena, ker pes čuti izključno naše pravo razpoloženje, ne pa tudi priložnostnih mask, ki si jih tako radi nadenemo za ljudi okoli sebe.
Tako nekako na kratko, da se ne spuščam v podrobnosti, ki jih je veliko.
Tega se še danes držim, ker deluje.

Največji problem pri kazni je ta, da veliko ljudi ne ve, kdaj kaznovati in kako. Za razrešitev tega problema obstajajo pasje šole, čeprav nekateri nimajo dobrega mnenja o njej. Vendar sem prepričana, da je to še vedno boljša rešitev, kot pa teoretiziranje in začetniško prakticiranje.

Zdaj pa k temu, kar mi ne gre skupaj.

Zadnje čase vedno večkrat berem:

- da se psa zapira v drug prostor  (osamitev)
Ali ni bolje psa kaznovati na zgoraj omenjeni ali podoben način, ker hitro dojame in je ponavadi zadeva urejena v nekaj dneh (mogoče malo dlje, nikakor pa ne mesec do dva, kot sem brala, da pri zapiranju v drug prostor, traja), kot pa ga pedagoško zapirati v drug prostor - v smislu: zdaj pa dobro premisli, kaj si ušpičil ali ne maram te.
Moje mnenje je, da je ta način (zapiranje) za psa, ki je zelo družabno bitje, izredno stresen in nepravilen.

- če pes renči nate, ga ignoriraš oziroma odideš od njega
halooo, pa saj to je namen njegovega renčanja - pojdi stran, to je moje ali ne bom. Ko doseže svoje, bo seveda spet pritacal za tabo in to zelo dobro razpoložen, saj je zmagal.
Mojim psom dopuščam veliko in so pravi razvajeni razvajenci. A renčanje name je nekaj    kar naredi samo enkrat in nikoli več!
Mogoče si ignoriranje in odhod lahko privoščiš pri majhni pasmi oziroma neproblematični pasmi (nimam teh izkušenj), če pa nate renči kuvaš ali mastino pa tudi cirneco (moja izkušnja), ti je lahko jasno, da naslednjič ne bo ostalo samo pri renčanju. No, pa smo prišli do merjenja moči.
Torej? Psu prepustiti vodstvo, ker se ne smemo spuščati v fizično merjenje moči? O.K. ne spuščaš se v merjenje. Na koncu te bo tak pes sam pripravil do tega.
To sem izkusila sama (na začetku kinološke poti), ker sem bila prepričana, da bo ostalo pri renčanju in da ga bom na lep način odvadila te "grde razvade".


- psa ne smeš prijeti za vratno gubo in ga rahlo stisniti, ker v pasjem jeziku to pomeni: ubil te bom
no ja, če je to res, potem je treba pasjim materam povedati, da uporabljajo napačen način kaznovanja svojih mladičev

To je samo ščepec primerov.

Nekako mi smrdijo na počlovečeno vzgojo. Vse lepo in prav, da psa vzgajaš na lep in kultiviran način. A pes je pes in bo to tudi ostal, z vsemi svojimi nagoni in načinom obnašanja vred.

Za konec pa samo še tole.
Nikoli ne razmišljaj ali bi psa pocrkljal ali ne, to enostavno moraš narediti, ker nežnosti ni nikoli prevec, glede kazni pa pošteno premisli, da se ne bo nekega dne obrnila proti tebi.

Pa brez zamere, če sem slučajno komu stopila na žulj. To ni bil moj namen.

[flufi]

Ne mislim kontrirat novodobni vzgoji, a kljub vsemu mi določene stvari ne gredo skupaj.

Ko sem vstopala v čarobni svet kinologije, so me, glede kaznovanja psa, stari kinološki mački naučili sledeče:
Kazen mora biti takojšnja, za psa neprijetna (s tem ne mislim pretepanja), predvsem pa KRATKA in učinkovita. Ob vsem tem moramo psu pokazati, kaj pravzaprav hočemo od njega.  Pri vsaki kazni pa mora biti kanček ali pa velika mera dokazovanja, da si ti alfa...
Tako nekako na kratko, da se ne spuščam v podrobnosti, ki jih je veliko.
Tega se še danes držim, ker deluje.

Največji problem pri kazni je ta, da veliko ljudi ne ve, kdaj kaznovati in kako. Za razrešitev tega problema obstajajo pasje šole, čeprav nekateri nimajo dobrega mnenja o njej. Vendar sem prepričana, da je to še vedno boljša rešitev, kot pa teoretiziranje in začetniško prakticiranje.

Kako krasen je bil za pse tisti dan, na katerega sta se rodila Ian Dunbar in Karen Pryor !!  

- psa ne smeš prijeti za vratno gubo in ga rahlo stisniti, ker v pasjem jeziku to pomeni: ubil te bom
no ja, če je to res, potem je treba pasjim materam povedati, da uporabljajo napačen način kaznovanja svojih mladičev...

Drejči, pokaži mi psico, ki to počne in TAKOJ sedem v avto in pridem pogledat !  
Oziroma rada bi videla to posneto npr. z digitalnim fotoaparatom ali kamero. Mogoče pa ima kateri od kinoloških mačkov že posneto.

[Nanook]

Kako krasen je bil za pse tisti dan, na katerega sta se rodila Ian Dunbar in Karen Pryor !!  

Amen.  

Toplo priporocam branje naslednjih clankov:

Why Can't a Dog Be More Like a Dog? Tale je sploh fantasticen, vsakic me spravi v smeh, ko si predstavljam lastnike, ki letajo po poligonu z mrtvim zajcem v ustih ter markirajo po grmovju.   Ersatz wolfiness.  

The Macho myth

Social hierarchies