Ponoči me je tlačila mora, da psi ne smejo z gondolo na Višarje.
Sicer pa nas ni nihče preganjal in tudi komarji so do jutra očitno obupali.
Ob misli na neusmiljene asfaltne
tire, ki nas spet čakajo, smo bili tudi mi že malo nejevoljni.
Ampak časa za jamranje pač ni bilo
, tako da smo bolj ali manj tiho maširali dalje. Še dobre tri ure, samo še 12 km asfalta
, pa smo na vznožju Višarij v Žabnicah. Ni druge kot spopasti se s tem vragom.
Sonce je neusmiljeno žgalo, sence pa je bilo vse manj, saj smo se bližali "civilizaciji". Skakali smo z leve na desno, pa z desne na levo, kot kure, ki ne vedo, po kateri strani se hodi
. Vsak meter sence je bil dobrodošel, sploh za Jagi.
Na nekdanji glavni železniški postaji v Trbižu/Tarvisio je še vse tako, kot bi tam še pred kratkim vozil vlak. Od čakalnice do perona in svetilk.
Na fotki je videt vse mirno in prazno
, v resnici pa je nedelji primerno mrgolelo ljudi, sploh družin z majhnimi otroki, ki so se učili šofirat s koleščki.
In potem še kar dalje v enaki maniri, dokler se na levi ni končno izrisal tisti težko pričakovani prizor
višarske romarske cerkvice na vrhu hriba, ki sodi med najstarejše, najvišje ležeče in najbolj priljubljene ...
Pa se je takrat še zdelo, da gondola vozi gor že "čisto na koncu sveta", spodnje postaje pa itak ni bilo videti.
Jagi nama je dala vedeti, da rabi senco, tako da sva ji morala vmes privoščiti še en zaslužen dremež.
In končno
. Spodnja postaja višarske gondole. Senca, hlad, voda, WC ... pa še naše "obiske" smo prehiteli vsaj za 15 minut.
Ko smo takole čakali direktno nasproti vstopne postaje, kjer so se ljudje vkrcavali in izkrcavali, se nama je podilo po glavi vse sorte. Ampak ne, nisem si zaželela, da bi se peljala gor
. Predvsem sva bila presrečna, da je konec asfaltne kolesarske steze.
Po stari romarski poti "Za mlini" iz 14. stoletja je do vrha 2.5 h ne ravno nedolžnega klanca in skoraj 1000 m višinske razlike, a naj bo kakorkoli že, samo da je konec
tirov. Na vrh bomo prej ali slej prišli, ubiti podplati gor ali dol, Kraševci smo znani po trmi
, želela sem si le, da bi imeli senco. Ob enih popoldne se
res ne hodi v hribe, sploh pa ne pri 30+
.
Odložili smo prtljago
, mali
pasji nahrbtnik je bil za vodo več kot dovolj.
Tomažev oče se nama je pridružil peš, moja starša in tašča pa so se peljali z gondolo. Pa seveda Fani in po razmisleku tudi Jagoda, predvsem zaradi vročine
. Da so v gondolskih kabinah dobrodošli tudi psi, seveda sploh ni vprašanje, zanje je vožnja celo brezplačna in tudi nagobčnik ni potreben
. Dobrodošli v Italiji!
Naši turisti so bili na vrhu v 12-ih minutah ...
Pohodniki pač v 2 urah in pol.
Čisto čisto na vrhu.
Zadnje metre se seveda spodobi preteči.
To je to! We did it!
Priznam, da sem imela na koncu cmok v grlu in solzico v očeh
. Od sreče
.
In za nagrado še 360 stopinj razgleda na 1766 m v sončnem vremenu
Kako najdeš svoje
sopotnike - turiste na vrhu, ki niti ni tako majhen, ima več lokalov, trgovinic, cerkev ... brez uporabe telefona? Pokličeš Fani!
In ona takoj odgovori tam nekje spodaj pod marelami, kjer smo se jim pridružili na kosilu. Prijazna natakarica v nadvse simpatični ljudski noši nama je postregla z najboljšo lazanjo v zadnjih letih in jabolčni zavitek, ki bi se lahko kosal celo s Čarkinim.
Sicer pa so simpatične hišice, nanizane v ozki ulici ob cerkvi, obnovljene v taki podobi, kot so bile nekoč, vključno z leseno strešno kritino.
Na žalost mi je zmanjkalo časa za potikanje naokrog in fotkanje
, ampak gor je res lepo, menda še lepše, kot sem imela v spominu z izleta pred ca. 20-imi leti.
Tu se je "uradni del" našega potepanja torej zaključil. V dolino smo se peljali kar vsi
. Obiske smo poslali domov z enim avtom, naša kočija pa nas je še do praznične srede
presenetljivo hitro in brez naporov prevažala še malo naokrog. Vremenska napoved je bila namreč slaba in se je tudi v večji meri uresničila
, tako da se za nadaljevanje po hriboviti
Poti miru, ki se začne v Logu pod Mangartom, nisva odločila (čeprav se je zelo veseliva). Izkazalo se je, da sva imela prav
. In dopust na dopustu, ki smo si ga popestrili z geocashingom, je bil čisto na mestu.