Naš zadnji letošnji hrib bo očitno
Korada med spodnjo soško dolino in Goriškimi brdi.
Nauk današnjega jutra je bil, da se na Jagi in Fani takrat, ko bi rad vstal dovolj zgodaj, ne gre zanašati
. Ob 5 h (delovniki) bi radi še spali, ampak tja do šestih, zagotovo pa do sedmih imata budnico tudi prostovoljno. No, danes ne
. Spali smo malce predolgo.
In oblačilo se je že, ravno na tistem koncu, kamor smo bili namenjeni. Ampak kar sem rekla, sem rekla.
Parkirali smo šele tik pred poldnevom
v Plavah, to je vasica skoraj na koncu spodnje soške doline ca 10 km od Nove Gorice in Solkana. Iz tiste ožine greš lahko samo navzgor
. Pa smo šli. Po kakšnih 10 minutah hoje že v kratkih rokavih.
In dobrih 700 m više smo stopili na vrh Korade. V soncu
, pa tudi razgled je bil kar soliden (če bi prej vstali, bi bil verjetno boljši, ampak ...).
In Jagi so spustili v kočo (zavetišče)! Včeraj sva namreč sklenila, da je treba začet oskrbnike koč malo "vzgajat" ... psi v koče načeloma nimajo vstopa. Do tega, da bi lahko prespala s psom, smo itak še svetlobna leta daleč. OK, naj bo, do določene mere in v marsikateri okoliščini povsem razumem. Ampak "zaradi psov" sva kar nekajkrat zmrzovala zunaj že samo s tisto svojo enolončnico, ne glede na minus in vsa prešvicana. Odločila sva se, da bova odslej prijazno vprašala, ali se koča mogoče ne bi podrla, če vanjo vstopi (olikan, čist) pes
. Prvič je šlo dobro
. Oskrbnica se je sicer obotavljala, prišla je tudi pogledat mrcino ven, pa menda zanjo ni noben problem, pač pa so gostje tisti, ki jim ni prav. A sva jo hitro potolažila, da so Italijani (slišati jih je bilo iz notranjosti) po najinih izkušnjah kar se psov tiče res neproblematični (tudi v Sežani, kjer na veliko nabavljajo, jih večkrat vidim, kako vehementno zakorakajo s svojimi cucki v trgovski center, še nikoli pa nisem videla, da bi koga podili ven). Jagi je bila pa itak povsem nevidna pod mizo.
Tako.
Panorama v smeri Italije (Brda)
Moja zlata planinca na vrhu (da boste vedeli urnik
)
In na vrhu vrha
Pa še proti vzhodu s Sočo v dolini
Ko sem jih zagledala, sem se najprej spomnila na Čarko
. Tokrat še malo prej, "novoletne trobentice".
Mi vsi vam iskreno želimo vse najlepše v novem letu!!! In da bi skupaj zmogli narediti še veliko dobrega za živali in se imeli hkrati skupaj z njimi v dobri družbi ob takih in drugačnih (čim pogostejših) prilikah karseda fino!