Že več kot pol leta sem Bitova najzvestejša punca, pa šefova edina
"hči", a ti moški me ne znajo niti predstavit.
Torej mi ne ostane drugega, kot da se sama.
Še slik nimam naloženih v albumu
, bova s SunnyDay poskrbeli za to čimprej, par sva jih za silo
. Brez ženske roke (tačke) ne bo nič.
Moje otroštvo je zavito v meglo. Vem, da sem se rodila nekje v Pomurju in da sem se sredi junija lani znašla v zavetišču, ker sem bila odpeljana od nekega čudnega tipa, ki je menda veliko pil in zbiral pse (za katere seveda ni skrbel). Vendar so imeli z mano drugačne načrte in tisto zavetišče sem zapustila po hitrem postopku (če bi zakoni in pravilniki veljali za vse, bi bilo malo drugače ...). Pome je prišla ga. Janja (vis in nox), ki mi je tudi izbrala ime, že naslednji dan pa sem spoznala svojo posvojiteljico v Ljubljani, temeljito so me pregledali dohtarji, ampak … ta teta je bila malo fina, jaz pa sem ji takoj pokazala, da moraš biti kot skrbnik psa pripravljen na vse
. Od vsega hudega sem se malo podriskala po stanovanju in po hitrem postopku so me postavili pred vrata.
Punce, ki so krojile mojo usodo, so mi našle začasno namestitev. Najprej eno pri Tini (kerryabba), čez dva tedna novo pri SunnyDay… in ta nova je postala moj stalni dom
. Nekaj časa sem še krasila oglase, šefica je imela nekaj dolgih in napornih razgovorov po telefonu, a so klicali ali
pacienti (ena jo je spravila do faze, ko telefon z vso silo vržeš ob tla
) ali pa taki, ki ne bi bili primerni zame ... za mojo takrat še nadvse in zdaj malo manj plašno dušo. Potem pa je Tomaž, moj uradni "fotr", prav skesano izrekel tisti usodni stavek: “Jagice pa ne boš oddala?!”
(Sem se zelo rada crkljala pri njemu, pa mi je uspelo ... 
)
No, saj nekaj časa sem še lobirala, da bi res lahko ostala ... in sem, čeprav sem bila na smrt prestrašena in sem se za vsako figo polulala, nisem bila sobno čista, zgrizla sem en kup stvari (in bi jih z največjim užitkom šeeee, a mi vse skrijejo), med zajtrkom/večerjo sem se več mesecev zdolgočaseno sprehajala naokrog in nisem točno vedela, kaj bi počela z briketi ...
Srečna sem, da imam Bita, on je moj varnostnik in prijatelj v eni osebi, le k igri ga težko spravim. Sprva sem kar malo pogrešala
Iggyja, s katerim sva res zganjala vragolije. Ko me je potem Bit prvič pustil samo med vikendom, si nisem upala stopiti iz bloka. No, lulat bi še šla, potem pa domov! Ljudje so tako grozni, jih moraš res dobro spoznat, da jim lahko zaupaš!
Jeseni sem pridno hodila v šolo, tisto z (D)DV za azilaše (ampak sem bila vsakič znova povsem zgrožena nad množico ljudi in psov
), dokler se moja dva sredi šolskega leta nista odpravila na dopust. V varstvu sem se imela res fino in najbolj grozen dec z brki je postal moj največji prijetelj.
Sicer se pa rada učim in mi gre zelo dobro, kliker in priboljški so zakon, le na urniku so preredko
.
Ni očitno, a vendarle sem od poletja do zdaj iz punčkaste Jagi postala damica
. Pankerke s posebno pričesko na riti skoraj ni več, suhljata koščena miška je postala postavna Jagoda
, tudi strahci počasi plahnijo ... V petek, 15. 1. bom praznovala 1. rojstni dan. Papirji so se izgubili (no, bodimo odkriti, nikoli niso obstajali), a tako nekako se zdi ... torej praznovala bom, pa kakorkoli že.
Torto sem že naročila
.
Obljubim, da se bova z
mami zdaj večkrat oglasili ...
Jagi
Jana. Vse pravice pridržane.
