Jagoda, Jagi ... pomurska pankerka in njen črni oproda

[nutella]

Uau, kakšne kulske izlete se greste vi!

[SunnyDay]

Meni sama hoja verjetno ne bi prestavljala nekih hudih problemom, ampak spanje kar takole, pa kje se tuširaš,...mmmmm malo sem razvajena.

za spat takole 'kjerkoli pride', za umit se in za oprat cote 'kjer je prilika', za jest 'ko je kaj na voljo' ... vse gre brez težav, ko se odpraviš od doma z mislijo, da te čakajo doživetja, novi (čeprav nekateri 'stari') kraji, novi ljudje ...

Točno tako ... Preprosto se moraš prepustiti in ne komplicirat, drugega recepta skoraj ni . Pozabit na visoke civilizacijske kriterije za urejenost itd.  Če misliš, da brez civilizacijskih komoditet res ne moreš preživet, greš še vedno lahko na pot tako, da vsak dan poiščeš prenočišče - v primeru Jakobove poti v Sloveniji, da o Španiji sploh ne govorim (zlasti najbolj oblegana Camino Frances), je na netu objavljen priročen seznam za prenočišča in hrano. Pa imaš posteljo, tuš, polno mizo ... kar ti srce poželi. In takoj kar nekaj kg manj prtljage, kar tudi ni zanemarljivo, saj se 13-14 kg na ramenih kar pozna. Ampak šotor omogoča nekaj več (pa še zastonj ). Verjetno tega občutka niti ne znam opisat z besedami ... popolna svoboda, (skoraj) nič te ne omejuje, ni važen čas, ni važen prostor, ni važna razdalja, do kod moraš priti in do kdaj. Midva sva imela ugasnjene telefone (tudi polnit jih ne bi bilo kje), pa nobene ure, samo sonce in občutek za lastne noge, ali bi še in koliko, predvsem pa za Jagi, da je ne bi preobremenila. In noro, kako dobro nam v bistvu funkcionira notranja ura, vsaj moja.

Nič ne rečem, še kako bi se pasalo stuširat po celem dnevu švicanja ... ampak če ni, pač ni, jbg . Tudi v gorah, v planinskih kočah, ni tušev (žal tudi psi niso dobrodošli ). Skoraj povsod pa lahko izkoristiš izvirček, potok, javno pipo ... hitro ugotoviš, da je v naravi v bistvu vse na voljo, samo mi skorajda več ne znamo s tem živet . Zato hvala nekomu, ki si je izmislil vlažne robčke, dobijo se v še tako mali vaški trgovinici . Vode za tuš pač ne moreš nosit s sabo, še za pit nam jo je kljub 4.5 litrom enkrat zmanjkalo . Ko imaš za izbirat med žejo in tušem, sploh ni vprašanje, kaj zmaga.

Lahko rečem, da sva že kar nekaj prepotovala - z avtom in psi po Evropi ali pa sama, kot backpackerja, po drugih koncih sveta. Vedno na totalno low budget, ker sicer itak ne bi šla nikamor. Se pa z največjim veseljem odpovem vsakršnemu udobju, samo da grem.   Vedno iščeva prenočišča sproti, kjerkoli pač nanese. Kamp oz. legalen plac za šotor, kak hostel ali budget hotelček, ki si včasih za naše standarde ne bi zaslužil niti poimenovanja beznica . Ampak tudi to ima svoj čar, pa če se še tako čudno sliši . Ni komot, je včasih naporno in zahteva nemalo potrpljenja, zatisnjen nos ali pomežik na eno oko, je pa doživetje, ki ga v znano udobnem, totalno "reguliranem" svetu enostavno ne moreš pričakovat. Sem nomad in cigo po duši, saj se vidi, ane.

[SunnyDay]

Ampak nekje v prihodnosti naju zagotovo čaka katera od teh poti

Privoščim, zelo, zelo!

Zgodba o črno-belem Fedru (named by me) sledi.

Torej, gospodiča Fedra (od kod ime, vam bo kmalu jasno) smo srečali v Podragi, kjer se je hladil v potoku. Prvi stik z Jagi je bil tak, da je bilo totalno navdušenje izključno enostransko, itak. Pa je obupal in odtaval. Pozneje se nam je spet pridružil in sem si seveda mislila, OK, pač spuščen vaški cucek, bo šel malo z nami, potem pa nazaj domov. Valda sem bemtila nad neodgovornostjo skrbnikov, ampak ni bilo žive duše nikjer. Pes pa na srečo neškodljiv. Imel je ovratnico, nikakor ni izgledal zapuščen. Pa smo šli v klanec ... vzpona je bilo kakih 350 m, on ga je naredil vsaj dvakrat. Gor, dol, levo, desno, markiral ko nor, tolk je imel dela, jezik do tal, a se ni ustavil niti za trenutek. Ko smo se za kratek čas ustavili, mu je Jagi privoščila celo nek zametek pasje igre. On jo je kot en mali klovn na vse mogoče načine jo je vabil k igri, ampak Jagi rada špila neosvojljivo damico. In tako vse do vrha, kjer smo se odločili postaviti šotor, saj se je že mračilo. Fedra sem po poti skušala spoditi domov, a se ni pustil motiti (ah, kdo bi mi verjel, da mislim resno .) Postavljanje tabora se mu je zdel totalen žur. Jagi je odtekla z njim še krog ali dva, potem pa ga je spet podila stran in čakala kot kup nesreče, da postaviva šotor, da bo šla lahko vanj. Tisti večer se ni več prikazala ven.

Fedru namenoma nisva ponudila niti enega priboljška, še manj večerje, kanček vode je spil Jagi, več je ni dobil, ker sva je imela vsega skupaj samo še kak dcl ali dva . Bila sva prepričana, da se bo ponoči vrnil domov, lačen in žejen. Priznam pa, da sem mu snela ovratnico, ko sem opazila, da mu je že ful pretesna, pa na zadnji luknji. Da mu čimprej kupijo novo!

Malo smo se še crkljali, norc je bil navdušen nad prinašanjem palic, igral bi se do onemoglosti, izredno dobro pa je poznal in tudi upošteval "ne". Nobenega drugega ukaza, tega pa.

In takole je stražil Jagi cel večer ...



Na istem mestu sem ga našla tudi zjutraj. Ponoči sva ga sicer slišala, da je nekaj dirkal naokrog, ampak zjutraj je bil tam. Glede na to, da so na tem območju kar gosto poseljeni divji prašiči, smo imeli očitno zelo dobrega čuvaja ...

In kaj zdaj? Ta norc bi šel z nami, sem prepričana . On se je že pustil "posvojiti". Prav veliko možnosti itak ni bilo, odločila sva se, da ga spodiva proti domu. Prvič je prišel nazaj k meni iskat potuho, potem pa na moje veliko presenečenje in olajšanje ni bilo več. Res je mučno poditi psa, ki ti je v bistvu simpatičen, zelo naklonjen in ga imaš morda celo raje kot njegov skrbnik, ampak ... mislim, da je bila to v dani situaciji še najboljša opcija. Da bi se izgubil, ni bilo bojazni. Srečno, Fedr!

[SunnyDay]

Nestrpno sem čakala Fedrovo zgodbo  , predvsem zaradi konca  ::

Sorry, da sem te razočarala

[Cats]

Jagi, priznam, da sem ti kar fovš, ker tele pustolovščine se slišijo super

[SunnyDay]

Še zadnji, najdaljši dan popotovanja ... Vrhe (Štjak) - Trst s krajšim ovinkom domov . Fotk je bilo čedalje manj, ker naj bi na domačem terenu že itak vse poznali (mhm ). Ko se s Štjaka spustiš v dolino Raše (ne pomnim, da bi ta potok kdaj videla teči po strugi , a dejansko je bilo v tej dolini nekoč veliko mlinov) in se potem spet dvigneš na drugi strani po pobočju navzgor, si namreč na Krasu.

Za dobro jutro razgled proti Vipavski dolini in Novi Gorici



V Štjaku sva končno naletela na eno osamljeno, neobrano češnjo (res ne razumem, kako lahko pustiš tako bogato obloženo drevo nedotaknjeno ), ki je bila glede na že davno prebavljeno kosilo prejšnjega dne in žejo zelo dobrodošla poslastica. 

Na steni cerkve sv. Jakoba nas je pozdravil stari relief s prepoznavno školjko na "čeladi". Ta fotka je tudi na vodniku po slovenskem caminu .



Krasne panoramske razglede proti Krasu sva kar posnela, da se je slišalo tudi spokojnost jutra. Rajsko, res. In potem nič kaj prijeten spust po "priložnostnih stezicah", ob katerih bi se dalo kak mesec prej nabirati šparglje , v Rašo, pa na drugi strani spet navzgor do razglednega Avberja. In še kaka ura skozi kraško gmajno, v kateri smo naleteli na tole smrdeče gobje čudo, ki bi ga prej pričakovala v morju



Pa smo bili že v Tomaju in takoj pod njim že v domačih revirjih. Jagi se je OČITNO videlo, da je prepoznala svoj teren . Najprej se je razgledala naokrog, je naredilo klik, postala je razigrana in šla hitro dvakrat pomarkirat (ona sicer ne markira).

In če sem prejšnji večer mislila, da se bomo oglasili na kavi doma enkrat pozno popoldne, smo bili še za opoldansko kosilo prezgodnji. Tako da sva si lahko privoščila celo razvrat v obliki tuša. Jagi pa predvsem dolg lepotni spanec. 

Šele okrog 15 h smo krenili dalje proti Trstu. S praktično vso prtljago vred, prepričani, da bomo še enkrat prespali na poti, saj se nama ni zdelo realno, da bi prišli do cilja. Jagi nas je kar malo presenetila, ko se niti malo ni upirala, da gremo naprej.

Na poti je bil samo še en hrib(ček), znameniti utrjeni Repentabor, ki se ga res splača obiskati, če greste kdaj mimo (čisto do vrha se da pripeljati tudi z avtom ).



Trst in morje sta se zdela že čisto na dlani, ampak do namakanja nog nas je vseeno ločilo še ca. 10 km . Vse do cilja pa samo še asfaltna cesta . Na srečo v nedeljo zvečer, ko res ni veliko prometa. Do Opčin, od koder vozi v Trst tudi znameniti tramvaj, smo nameravali poiskati kotiček za prenočevanje ... pa smo se kar naenkrat znašli pred prvimi hišami. Kaj zdaj? Malo pred osmo zvečer je padla odločitev, da gremo do cilja, češ, "naj nas tisti ubijajoči klanec v Trst raje dotolče danes kot jutri zjutraj" ). Preden se znoči, bomo dol! Začel se je marš na Trst, dobesedno . To je bila daleč najhitrejša etapa na poti.

Pri obelisku, tik preden se začne tržaška vertikala, sem uspela še dvakrat škljocniti, medtem sta mi Jagi in MrSD že skoraj pobegnila.





Po poti sva se včasih vprašala, kaj če naju ponoči obiščejo divji prašiči, na Krasu jih imamo sploh zadnja leta res ogromno, a je bil strah odveč. In potem nas njegovo kruljenje pozdravi v Trstu . Na eni strani klanca večstanovanjske hiše, na drugi gozdiček (in okrog njega druge hiše) ... ko se je kuko oglasil, pogledam dol v grmovje, kjer se je zadovoljno pasel. Ne veš, ali bi se režal ali zbežal. Dejstvo je, da je v bližini Trsta neko gojišče in pred par leti so jim prašiči ušli, policija jih je lovila celo po AC. Očitno jih je zunaj ograj ostalo dovolj, da so se zelo namnožili, tako da ni čudno, da srečaš divjega prašiča tudi v mestu. Slike nimam.

Pa smo končno simbolično namočili tudi noge v (ful premrzlo) morje.





... in na Barcoli (= tržaška riviera) počakali taxi za domov.



Buen camino do naslednjič, trio adijo

[čarka]

Buen camino do naslednjič, trio adijo

 

To fotko pa obvezno povečat, pa na steno dat 

[Pepsi]

Tud jaz navijam za zadnjo fotko na steno! Pa fejst povečano.

- Klanjam se vašim podvigom, vsa čast!