Razstava »We are dogs!«

[šogunka]

Umetnost je lahko ogledalo družbe. Umetnost je lahko tudi sama sebi namen. Umetnost je lahko tudi popolnoma praktična brez globje sporočilnosti. Umetnost je lahko marsikaj, ne samo moralno sporočilo. Danes pomen umetnost zaobjema marsikaj, česar v 19 st. še ni bilo. Tematika te razstave poudarja ravno moralen propad, zato sem izpostavila ravno ta aspekt umetnosti.

Žanr (v likovni umetnosti) pomeni izključno umetniško upodabljanje značilnih vsakdanjih prizorov iz življenja ljudi (SSKJ).

Se mi pa zdi ta debata o likovni umetnosti, pomešani s pojmovanji ostalih zvrsti, precej neproduktivna, saj lahko še tako mešamo jabolka s hruškami, pa ostane jabolko še vedno jabolko in hruška hruška. Literatura pač ni slikarstvo niti fotografija, še manj pa kiparstvo ali arhitektura.

[nazgul]

Kakor sicer iz svojega skromnega znanja vem, je slikarstvo podzvrst likovne umetnosti. In umetnost nikakor ni genus proximum, pač pa sui generis. Obstaja na primer, banalno rečeno, tudi umetnost kuhanja. Differentia specifica je tisto, kar loči umetnost od neumetnosti. Prav tako je skrajno pavšalno rečeno, da je romantika ena, saj se npr. nemška in francoska romantika med seboj zelo razlikujeta pa tudi časovno romantika v literaturi in likovni umetnosti nista tako brezhibno usklajeni in imata tudi znotraj ene stroke lahko velika odstopanja.
In še prej me je nekaj zbodlo - strinjam se. da de Sade ni ravno vrhunski pisatelj. Ampak glede na to da, očitno, po tvojem mnenju predvsem zaradi vsebine, kako je potem mogoče da knjiga Naslada avtorice Elfriede Jelinek, ki v naturalizmu ne zaostaja veliko, obveljala za vrhunsko umetniško delo? Če ne zaradi provokativnosti in namena prikazati moralno izprijenost. In nenazadnje je bila taka izprijenost nagrajena še z Nobelovo nagrado!

[sanco1a]

Ja, pa tudi izdelovanje vrhunskih modnih izdelkov iz krzna je - seveda - zgolj (uporabna) umetnost. Kaj drugega, a ne.
Zdaj bom pa res nehala. 

[sarabenji]

zelo zanimiva debata, kot vedno, kjer debatirajo prijatelji/ce modrosti.

mislim, da ni enega pravega odgovora. kot na vsa druga temeljna vprašanja. naša opredelitev je odvisna od tega, kako vidimo človeka, njegov položaj v svetu in smisel, namen in bistvo umetnosti. še pred tem se lahko pozabavamo s pomenom ''smisla'', ''namena'' in ''bistva''. in kaj sploh pomeni, da nekaj nekaj pomeni? hehehe...

pasji boji so mi ostudni. vseeno menim, da je upodabljanje, uprizarjanje, ubesedovanje itd. le-teh lahko umetnost, odvisno, kako izraz umetnost definiramo. iz nekaterih vidikov torej je umetnost, iz drugih spet ni, odvisno kaj vzamemo za definicijo, opis ali intuitivno dojeto izhodišče. to moje stališče je zame protiintuitivno (se v tem konkretnem primeru upira moji intuiciji, vrednotam), a če pristanem na svobodo mišljenja, moram priznati poraz intuicije pred raz-umom. in tako pridem do um-evanja, kjer nekako sobivata ogabnost tega početja in hkrati priznavanje, da ja, iz določenih vidikov to nujno je umetnost.

(svoboda misli, pogum za misliti drugače, po svoje, iz sebe, ne z drugimi in ne proti njim, je precej zoprna drža. tudi v tem primeru.)

enega od vidikov umetnosti, je ta tema gotovo pokazala: da umetnost sproža nova razmišljanja, nas vzame iz okvirjev, položi v nove, nam pokaže drugače neko realnost itd. se nas dotakne, nas prevzame in ni nekaj, kar bi ravnodušno pustili mimo. marsikdo tule, ki debatira ali bere, je najbrž od te debate naprej začel razmišljat o določenih teoretskih vprašanjih, o katerih prej ni. se zahakljal na nekaj, okoli česar se filozofi prepirajo že kakih 2.500 let...

[sarabenji]

seveda ne bi.

tako kot recimo o menstruaciji kake performerke ne bi govorili iz vidika umetnosti, če je ne bi tako ali drugače razgalila, uporabila v kakem performansu. smo pa s tvojim vprašanjem še vedno trdno v klasičnih dilemah sodobne estitike. ali to, da me povabi neka galerija, da tam razstavim, iz mene naredi umetnika. ali lahko iste slike obesim nekje izven, galerije me niti ne povohajo, in sem še vedno umetnik? (kar je btw znana zgodba mnogih postumno priznanih ''klasikov'', za časa življenja revnih, preziranih, sramotenih). sem umetnik, ker se tako označim, me drugi označijo, morda kakšna akdemija, kritiki?

ura je  treba je it delat, upam, da ne bom prepogosto osveževala teme, 

[jst]

Je torej vojna fotografija napeljevanje k zločinu?

Vojna fotografija ima dokumentarni namen. Posneta je z namenom sporočanja javnosti (prek medijev), kaj se dogaja. In ni posneta z namenom, da bi s tem avtor pozneje služil na razstavah (to se lahko zgodi šele naknadno, potem ko je že odigrala svojo dokumentacijsko vlogo).

[jst]

Tale komentar bi zahteval cel ekskurz iz provokativne umetnosti, ampak, ker sem že tako o.t., se bom omejila na par stavkov.

Nisem govorila samo o abstraktni umetnosti, ampak o umetnosti nasploh. Provokativnost je bila vedno prisotna v umetnostnem izražanju in je (zgodovinsko gledano) dala večji prispevek kot akademski kič (tu ne gre za slabšalni izraz, temveč za ponavljanje uveljavljenih družbeno neoporečnih istih vzorcev).

Pa še besedica o pornografiji: cela antična umetnost je (po današnjih kriterijih) pornografska, pa je vseeno služila kot ideal v umetnosti vseh obdobij. Prešuštvo, pedofilija in sodomija so bili del življenja, religije in umetnosti (torej po kriterijih FŽ pompejanskih fresk ne bi smeli prikazovati pri nas? Da sploh ne vpletem še upodobitev na grških vazah!). Krščanstvo je to prekvalificiralo v greh, izginilo pa nikoli ni.

Stvar posameznika je, kaj dojema kot umetnost in česa ne. Pogled, da sme umetnost obstajati samo v službi morale, pa je preživet od Platona naprej - že Aristotel je spoznal njegovo zmoto. Vsak ima svoj pogled na umetnost, ne glede na to, kako konservativen je. Sama sem sicer bolj liberalna in če mi določena zvrst umetnosti ni všeč, jo pač pustim ob strani. Prohibicija pa se mi ne zdi ustrezen način, dokler gre za aktivnost, skladno z zakonom.

Kdo pa enači pornografijo in mučenje?

Razlika je očitna: v pornografiji se sodelujoči s tem strinjajo. Če je kdo v to prisiljen, pa gre za kaznivo dejanje, ki ga tudi obsojam. Dokler pa obstaja konsenz, pa ...

[Pepsi]

Delo - 14.01.2010 Pisma bralcev

»Človekovi najboljši prijatelji« na fotografijah
V Obalnem društvu proti mučenju živali smo zgroženi nad prispevkom, ki je bil pod gornjim naslovom objavljen na strani kulture v torek, 12. januarja. Prispevek govori o fotografskem eseju avtorja Jana Babnika o pasjih borbah. Pasji boji so bili posneti v nekem okolju, ki pa ga avtor ne želi izdati.

Pasje borbe niso samo okrutna zloraba psov, ampak tudi kriminalno dejanje in kot takega ga je avtor dolžan nemudoma prijaviti pristojnim organom. Drugače so tako on kot vsi, ki so omogočili postavitev razstave, sokrivi za mučenje teh psov.

Snežna Rešek
Obalno DPMŽ

Benčičeva ul. 2 C, Koper

Tole je pa odgovor lastnice galerije. Objavljeno danes, 15.01.2010, prav tako v rubriki "Pisma bralcev":


Spoštovana gospa Snežna Rešek, ker ste se v Pismih bralcev z dne 14.1.2010 obregnili ob razstavo fotografij Jake Babnika We are dogs!, ki je na ogled v Galeriji Fotografiji, vam na tem mestu odgovarjam v avtorjevem in v svojem imenu.

Tematika fotografskega eseja Jake Babnika je zelo zahtevna in terja globlje razmišljanje o problemu, ki ga odpira. Avtor se je lotil teme pasjih borb kot fotoreporter in dokumentarni fotograf, ki je pri tem izpostavil sebe, da pokaže grozote, ki se dogajajo v naši bližini. Lokacije avtor ne sme izdati, ker je to bil pogoj, da so ga sploh spustili medse.

Delo fotoreporterjev je, da s svojim delom kažejo na probleme, včasih zelo pereče in zelo skrite, v družbi, ne pa prijavljanje kriminalnih dejanj, ki so jim priča, saj je to vedno pogoj, da se temi sploh lahko približajo. Potem pa je naloga državnih in drugih inštitucij, ki so pristojne za reševanje tovrstnih zadev, da ukrepajo.

Tudi društva proti mučenju živali spadajo mednje in bi v taki razstavi lahko videla priložnost izpostaviti tovrstno mučenje živali recimo z organizacijo okrogle mize na to temo, s katero bi seznanila širšo javnost. Na žalost pa, kot v vašem primeru, večkrat reagirajo na prvo žogo, populistično, in s tem še najmanj pripomorejo k reševanju pokazanega problema. Ogled razstave ali pa vsaj prebrani spremni tekst Katje Praznik bi vam morda dala potrebno informacijo za drugačno reakcijo.

Barbara Čeferin

lastnica in vodja galerije

Galerija Fotografija

Mestni trg 11, Ljubljana