Hvala vsem za podporo.
Rana,
prišlo je nenadno.
Vem, da so solze del žalovanja, to še posebej občutim zjutraj, določeni trenutki zvečer, ter ko se s kom pogovarjam o svojih psih. Kakšen trenutek je tudi težko, ko pokličem pse in avtomatsko izjavim tudi Tori-jino ime... Ko sem bila z njo, sem vesela, da sem bila ''prisebna'' in je nisem obremenjevala s solzami, dokler se je še zavedala. Nisem pa jih namerno zadrževala.
Sedaj se vsi trije, oba psa in jaz, navajamo na novo situacijo. Tayos ima sedaj samo še eno punco, da ji nagaja, ni mu jasno, vendar je čisto normalen...
Oxa pa je druga zgodba. Mogoče si samo domišljam, da je to povezano, ampak ne želi biti na ležišču, kjer je bila Tori preden smo odšli. Nikoli ni kazala čuvajska nagnjenja, sedaj presenečeno spoznavam, da se je začela obnašati kot čuvaj. Naj omenim, da je bila Tori izredna čuvajka, Oxa čisto nič.
še en pozdravček moji Tori on the rainbow bridge
Teja, Oxa, Tayos