Očitno nisem za na ta svet / brezsrčnost okoli nas

[takoda]

Ja, tak naj bi bil neki glupi sanitarni predpis. Jaz sem še svoje paličnjake pokopala, pa naj se komu zdi še tako glupo. Kaj pa vsi psi, ki umrejo doma, tam ni nadzora kje so pokopani.

[takoda]

Ja, Vixen, saj se kar strinjam s tabo, tudi meni samo telo ne pomeni človeka, živali... Ampak vseeno.. Ne vem no, ko tole vidiš, zaboli, res. Čeprav le kup kosti in mrtvega mesa, enkrat so to bila živa bitja, ki so nekomu nekaj pomenila.

[Datelj]

Jaz sem dobila informacijo, da je pokop doma možen (ali je vsaj bil še nekaj let nazaj) v dogovoru z veterinarjem - vendar moraš podpisati, da boš žival zakopal vsaj 1 meter globoko in v jamo nasul apno itd.

Tale **** pa si tudi privošči  poglavje industrijska predelava... vse, da bi zaslužili, za kozlat... sama ideja kremiranja mi je všeč, sploh če lahko potem pepel raztreseš na kakšnem posebnem kraju in se na ta način posloviš od ljubljenčka.

Kaj se dogaja s človeškimi trupli, veze nimamo in boljše je tako. Trupel samih ne boli in dokler tega ne vidimo, tudi nas ne. Tisti, ki pa iz dneva v dan rokujejo s trupli ljudi ali živali, pa MORAJO razviti distanco. Sčasoma to njim postane res kup mesa in kosti. Jaz imam eno veliko spoštovanje do ljudi v takih poklicih. Tudi do mesarjev. Oni se cel dan ukvarjajo z živalskimi trupli, jih razsekavajo itd., zato da lahko mi lepo kupimo fertik zrezek in ne rabimo iti skozi to agonijo. Hvala bogu, če jim uspe se distancirat.

Življenje ni rožnato in v vato zavito. Narava sama ni nežna do smrti - truplo v naravi takoj postane plen raznoraznim mrhovinarjem, nato črvom itd. Tu ni nobenega dostojanstva.

[moksa]

Jaz sem ena od tistih, ki smo prepričani, da se življenje konča takrat, ko se pač konča in da je truplo samo skupek mišic, kosti in ostalih tkiv. Ne glede na to, ali gre za tujega ali mojega psa ali zame.

Vixen hvala za ta post. Sem mislila to že nekajkrat napisati, pa sem si vedno premislila iz blesavih razlogov. Mojo prejšnjo psičko sem imela noro rada, vendar nisem nikoli občutila niti kančka slabe vesti, da sem jo pustila na kliniki, niti za trenutek. Sva pač bili povezani na tako močan način, da je v vsakem primeru vedno in v vsakem trenutku z menoj, tudi po več kot štirih letih.
Se pa strinjam, da je potrebno spoštovati tudi druga mišljenja in želje in temu primerno ravnati.

[Pola]

Midva sva Tima vzela in ga pokopala. To je zadnja stvar, ki sva jo lahko zanj storila, če ne bi, bi mi bilo žal.