Očitno nisem za na ta svet / brezsrčnost okoli nas

[Yo]

takoda, takole se nam vsem nabere vsake toliko. Ne vem, kaj naj ti rečem... Morda to, da če se nam ne bi nabiralo in nabralo, bi bilo še slabše. Ja, saj vem, strašno slaba tolažba, a resnica je, da ravno zato, ker tako čutiš ti in še mnogi od nas, vseeno vsaj nekaterim uspemo spremeniti življenje na boljše.

[takoda]

Hvala.

[alexx]

Takoda, naj te vsaj malo tolaži misel, da nas je več... takih... "čudnih"!
Ki nekako - z občasnimi živčnimi zlomi - še vedno rinemo dalje. Z glavo skozi zid!

[takoda]

Tale tema pa lahko ostane za vse trenutke, ko se nam bo enostavno nabralo preveč. Včasih že samo to, da daš iz sebe, pomaga. Hvala ker me berete 

[Nika2]

Ehm, meni se tako dogaja najmanj enkrat na teden ...

Ja, nic, treba se je se naprej truditi, da bo taksnih situacij cimmanj.

[Leibniz]

Detelj meni je pred kratkim umrl pes, ker je veterinar ugotovil, da je preveč bolan in mu lahko le še končamo agonijo. Pes je živel z nami več kot 11 let, bil je naš družinski član, z nami je gledal v tv ekratn, ležal je na koncu postelje pod nogami mojih staršev, bil je peti družinski član in nihče si ne želi, da bi truplo kakršnegakoli družinskega člana oskrunili ter z njim delali kot z navadno umazano krpo. Človeška bitja so trupla tistih, ki so nas zapustili pa smo jih imeli radi že od začetka človeštva, pokopavali z spoštovanjem, pa ne zato, ker bi v njih bila duša ali življenje, pač pa zato, ker je to del spoštovanja in slovesa, ki ga pokažemo umrlemu. Za spoštovanje gre in ne za kaj drugega. Če z trupelci naših živali niso sposobni vsaj lepo ravnati, potem naj se zaposlijo kje drugje. Če bi kaj takega počeli z ljudmi, bi se zgrozil ne glede na to ali je v njih življenje ali ne. Takodo je pač prizadelo (in mene tudi), ker ima živali zelo rada in vsaj tiste, ki živijo z ljudmi spoštuje kot bi tudi sami bili ljudje.

[takoda]

Mah, saj raje ne pomislim, kako delajo s človeškimi trupli.
Še posebej me je prizadelo, ker je tudi moja bivša psička ostala na tej kliniki... Pokop doma? Takrat to ni bilo možno, razen če ti je šel vet na roko.

[takoda]

Ja, tak naj bi bil neki glupi sanitarni predpis. Jaz sem še svoje paličnjake pokopala, pa naj se komu zdi še tako glupo. Kaj pa vsi psi, ki umrejo doma, tam ni nadzora kje so pokopani.

[takoda]

Ja, Vixen, saj se kar strinjam s tabo, tudi meni samo telo ne pomeni človeka, živali... Ampak vseeno.. Ne vem no, ko tole vidiš, zaboli, res. Čeprav le kup kosti in mrtvega mesa, enkrat so to bila živa bitja, ki so nekomu nekaj pomenila.

[Datelj]

Jaz sem dobila informacijo, da je pokop doma možen (ali je vsaj bil še nekaj let nazaj) v dogovoru z veterinarjem - vendar moraš podpisati, da boš žival zakopal vsaj 1 meter globoko in v jamo nasul apno itd.

Tale **** pa si tudi privošči  poglavje industrijska predelava... vse, da bi zaslužili, za kozlat... sama ideja kremiranja mi je všeč, sploh če lahko potem pepel raztreseš na kakšnem posebnem kraju in se na ta način posloviš od ljubljenčka.

Kaj se dogaja s človeškimi trupli, veze nimamo in boljše je tako. Trupel samih ne boli in dokler tega ne vidimo, tudi nas ne. Tisti, ki pa iz dneva v dan rokujejo s trupli ljudi ali živali, pa MORAJO razviti distanco. Sčasoma to njim postane res kup mesa in kosti. Jaz imam eno veliko spoštovanje do ljudi v takih poklicih. Tudi do mesarjev. Oni se cel dan ukvarjajo z živalskimi trupli, jih razsekavajo itd., zato da lahko mi lepo kupimo fertik zrezek in ne rabimo iti skozi to agonijo. Hvala bogu, če jim uspe se distancirat.

Življenje ni rožnato in v vato zavito. Narava sama ni nežna do smrti - truplo v naravi takoj postane plen raznoraznim mrhovinarjem, nato črvom itd. Tu ni nobenega dostojanstva.

[moksa]

Jaz sem ena od tistih, ki smo prepričani, da se življenje konča takrat, ko se pač konča in da je truplo samo skupek mišic, kosti in ostalih tkiv. Ne glede na to, ali gre za tujega ali mojega psa ali zame.

Vixen hvala za ta post. Sem mislila to že nekajkrat napisati, pa sem si vedno premislila iz blesavih razlogov. Mojo prejšnjo psičko sem imela noro rada, vendar nisem nikoli občutila niti kančka slabe vesti, da sem jo pustila na kliniki, niti za trenutek. Sva pač bili povezani na tako močan način, da je v vsakem primeru vedno in v vsakem trenutku z menoj, tudi po več kot štirih letih.
Se pa strinjam, da je potrebno spoštovati tudi druga mišljenja in želje in temu primerno ravnati.

[Pola]

Midva sva Tima vzela in ga pokopala. To je zadnja stvar, ki sva jo lahko zanj storila, če ne bi, bi mi bilo žal.