Sončna aprilska nedelja, 08.04.2018, ura je 9.00. Parkirala sem pred veterino.
Zunaj je že sijalo sonce.
Jaka obožuje sonce. Zato sem mu pred vstopom na veterino privoščila še zadnjih nekaj minut martinčkanja na soncu, v mojem naročju
.
Vsi smo bili na kupu – jaz, Jaka in Klemen (moj sin, kateremu je bil Jaka najboljši prijatelj).
Ko smo bili v čakalnici, je Jaka vsakemu od naju dal poljubček
(jaz sem prepričana, da se nama je zahvalil in se od naju poslovil).
Doktor M. nas je sprejel vseh pohval vredno. Nobenega priganjanja.
Prijazno, mirno, skoraj čisto potiho je razložil, da bo Jaka najprej dobil pomirjevalo, nato nam bo dal na voljo prazno ordinacijo in čas, ki ga s sinom potrebujeva, da se posloviva od najinega srčka.
V nadaljevanju, ko bova midva pripravljena, mu bo vbrizgal anestezijo, po kateri bo Jaka zaspal. In na koncu še »tisto tekočino«, po kateri mu bo srček nehal biti.
Bil je v mojem naročju, ko je dobil pomirjevalo
. Klemen je sedel na sosednjem stolu in ga božal, zato da ga je Jaka čutil. Skupaj smo bili.Doktor nas je pospremil do tretje ordinacije in nama s sinom rekel, naj si vzameva potreben čas in se posloviva
.
V tistih 10 minutah sva Jakecu povedala, da je bil najboljši pes, da sva počaščena, da si je izbral naju za svoji gazdi in da bova z njim do konca.
Povedala sva mu, da bo zadnji njegov vonj in zadnje kar bo slišal, najino – od njegovih dveh podložnikov
.
Da je on za naju naredil vse kar je lahko, zdaj da sva midva na vrsti, da narediva nekaj zanj
.
Čisto neopazno, potiho so prinesli brisačo in jo pogrnili na mizo. Jaka je dejansko že spal
. Tako zelo spokojen je bil.
Nežno sem ga položila na mizo in mu dala roko na prsni koš, sin ga je božal po glavi.
Nadvse strokovno se je obnašal doktor. Vprašal je, če sva pripravljena. Iz srca je kričalo NEEEEE, a razum in moj glas sta rekla JA.
Najprej anestezija, čeprav je Jaka že spal. Po minuti ali dveh je vzel v roke brizgo s tisto modro tekočino in jo počasi spustil v veno. Jaka ni niti trznil.
Doktor nas je zopet pustil par minut, nato pa se vrnil s stetoskopom, poslušal srce, povedal da ne bije več in se ponovno umaknil in nama dal čas.
Preden je zapustil ordinacijo, mi je rekel, da sem naredila najbolj humano stvar za svojega psa v dani situaciji. Z njegovimi jetri ne bi bilo nikoli bolje. Lahko bi mu le še za kak teden podaljševali agonijo, ampak konec bi bil zopet enak
.
In morda bi bila potem nase jezna, zakaj sem čakala tako dolgo. Hvala vam g. M. iz srca za vaš odnos in izrečene besede.
Čeprav se mi je trgalo srce in jokala je duša, je bilo vse skupaj lažje zaradi izredno humanega odnosa – tako do naju dveh kot do Jakeca.
Ni ga ni več. Ni ga več vidno, bo pa za vedno v mojem srcu in v srcu mojega sina
.
Oba sva bila z njim do konca. Ni nama žal, čeprav je bilo zelo hudo.
Vsakemu bi položila na srce, naj ljubljenčka pospremi na njegovi zadnji poti. Zdaj, ko vem kako je, si ne bi oprostila, če ne bi bila zraven.
Vem, da me najtežje še čaka
.
To sem ugotovila takoj, ko sem prišla domov in zagledala njegove igrače, ležišče, posodico z vodo in posodico za hrano
. Pa njegova dekica diši po njem
. Pa v predalu je ogromno povodcev in oprsnic, plaščkov in palerin.
Rada bi zbežala od doma, a vem da to ni rešitev.
Rada bi ga videla, ga objela, pa čeprav le za minuto, povonjala njegovo dlako in mu nastavila lice za njegov moker poljubček
.
Pravijo mi – pusti času čas.
In verjamem jim.
Tiho sem.
Čakam.
Naj čas prinese svoje.
Jaka, ti pa ne pozabi kaj sva ti s Klemenom naročila – pokaži jim kdo je šef
. Naredi red in si jih porihtaj kot si to počel tudi tukaj
.
Vedno boš v najinih srcih
.