Zverina

Zelo dolgo sem si želela psa. Tri leta sem na razne načine poskušala starše prepričati, da mi kupijo ali pa posvojijo kužata. Lani mi je oči obljubil psa za rojstni dan, ali pa malo kasneje, če ne bo šlo vse po načrtih. In res sem ga dobila. Ime mu je Šar. Sedaj je star sedem mesecev in pol. Je mešanec med huskyjem in nemškim ovčarjem. Nekaj časa je zelo grdo gledal, a sedaj ne več. Mami najbolj skrbi, da sem se preveč navezala nanj, saj vsak pes enkrat umre (pa ne bi sedaj o tem).



Ta zverina je prvič vstopila v hišo, ko je bila stara šele en mesec. Vsi smo želeli velikega psa, ki bo čuvaj (vsaj ko zraste). Saj ne rečem, da ni, ampak mogoče bi bil lahko bolj zagret za to delo.

Večkrat smo ga ''selili'' na različne lokacije okoli hiše in nikjer ni bil zadovoljen. V kuhinji je bilo premalo prostora in tam je tudi jedilni kot za mačke, ki so se ga kasneje izogibale. V moji sobi pa nisi nikoli vedel, v katero lužo boš stopil. Nato se je preselil v garažo, kjer je non-stop cvilil, saj je bilo temno. Spet smo ga morali prestaviti. Tokratna postaja je bila pesjak, kjer je neprenehoma tulil, lajal, cvilil, skratka počel vse nemogoče reči, ki jih počnejo psi. Kakšen mesec pozneje je postal čuvaj gugalnice, zadnja postaja in trenutno stanovanje je podnevi balkon, ponoči garaža.
Vstane v časovnem obdobju od 3. do 6. ure zjutraj (kar glasno pokaže s cviljenjem), ampak takrat poskrbi zanj oči, saj jaz še trdno spim.



Ne zajtrkuje, saj zjutraj nima teka, popoldne bi pa vse požrl. Pri hrani ni izbirčen, tudi jabolko je dobro, samo da je.
Cepljen je proti vsemu kar je možno, edino proti tečnobi ne.
Hodi v pasjo šolo. Obvlada "sedi", "glej me", to dvoje v kombinaciji, "počakaj" in odpoklic. Malo manj obvlada prostor, čisto nič pa ni od njega pri "glej me" in "hodi", ter pri "poleg". Ljubi mačke in vse pasje sotrpine. Kadar je spuščen, nam uide, mi pa vsi za njim po hribu navzdol. Ničesar ne mara deliti z nikomer. Sosedove mačke moram sama odganjati, ker se psa prav nič ne bojijo, le mene je strah, da bo dobil živčni zlom od lajanja. Navajen je higiene, se pravi, da se pokaka le na travo, polula pa na vsak vogal. Zjutraj skrbi zanj ''gospodar'', popoldne pa jaz.



Vsakodnevno delava kilometrino po mestu in se učiva pasjih spretnosti. Ko je bil majhen, je imel nekaj manjših nesreč: ko se je zaganjal v metlo, se je dregnil v oko, padel je čez stopnico in tudi skočil pred skiro (od takrat je stroga prepoved vožnje kakršnih koli vozil po dvorišču). Rad se čoha po trebuhu, ne mara se crkljati. Vsako noč ga dam v uto in mu podarim poljubček za lahko noč. Ima špičasto ogrlico, da bi izgledal bolj nevaren, moja mami pravi, da ko se usede, ima rit veliko kot slon, čeprav priznam, da je rahlo močne postave.


 
Čeprav je Šaro pes v pravem pomenu besede, imam včasih občutek, da smo kupili novega dojenčka, ne pa psa. Ta zverina mi je zelo prirastla k srcu, tako da sva skoraj neločljiva.



Avtor zgodbe: Brigita Sivko
Avtor fotografij: Brigita Sivko