Tole se že lep čas spravljam napisat, pa sem cincala bi ali ne bi. Če ni ok, me Smetka prosim zbriši.
Če je kdo (in je tudi sicer primeren), ki bi Rokija posvojil, pa se boji komolčne displazije, naj povem, da to ni tak hud bav-bav kot se sliši. Ko so diagnosticirali mojo krav'co mi je postalo kar slabo od groze. Pa ni niti pol tako hudo kot sem si takrat predstavljala. Za operacijo se sicer nisva odločili, pridno papcava Cortaflex (na začetku sva imeli Cosequin), pazim da ne pretirava pri norenju, preprečujem hojo navzdol po stopnicah ali kakšnem strmem hribu, ne hodiva več na sprehode z rolerji temveč tudi jaz pešačim, imava rajši več krajših sprehodov,... Seveda se zgodi tudi, da kdaj pretiravamo, sploh če je super fina družba (ne pogosto, tam enkrat do dvakrat letno). Sicer ima občasno težave tudi ob menjavi vremena (tam na 3 mesece enkrat bi rekla). Za take dni imava sicer na zalogi vedno tudi Rymadil, vendar se ga izogibam, če ni res hudo, saj bi gdč. potem, ko ne boli več, skakljala naokrog in bolečina se naslednji dan spet ponovi. Rajši vidim, da kakšen dan bolj odleži (greva samo lulat in kakat večkrat) pa je potem spet BP.
Displazij je sicer več stopenj in katero ima Roki nimam pojma
. Kolikor sem iskala informacije po internetu lahko pride do nje iz večih razlogov glavna faktorja pa sta genetika in/ali nepravilna prehrana v času razvoja (menda je včasih dovolj že nepravilna prehrana mame v času brejosti). Sicer sem tega prebrala precej, pa se zdaj niti ne spomnim več na katerih straneh so bili članki. Če koga zanima kaj več pa itak lahko pogoogla
Poanta je, da se s tem čisto lepo živi in ni treba delat hude panike (razen kadar je potrebna)