Chow-chow - predstavitev pasme

Foto: Mirč

Ko se vam začne po glavi motati ideja o tem psu, se morate zavedati, da je Chow-chow ena tistih pasem, pri kateri moramo najprej odgovoriti na vprašanje: »Ali bom primeren za tega psa?« in ne obratno, kot smo vajeni pri večini drugih pasem.
Nimate odgovora na to vprašanje? Potem vam svetujem, da nadaljujete z branjem…

ŽIVA LEGENDA

Ko je nastajal svet in je bog na nebo vsajal zvezde, so koščki modrega neba padali na zemljo. Chow-chow je bil edina žival, ki ji je bilo dovoljeno oblizniti te koščke, saj je bil po staro kitajskih legendah najzvestejši spremljevalec boga. Modrina koščkov neba je njegov jezik obarvala modro in to mu je ostalo vse do dandanes.

Ustna votlina je obarvana črno, kar mu omogoča, da lahko svoj teritorij brani pred zlimi duhovi. Zaradi tega je slovel kot nepogrešljiv čuvaj palač in samostanov.

Pred mnogimi, mnogimi leti je samuraj potoval skozi nenavadno deželo. Ko je prečkal skalovito in nevarno gorovje, ga je ujela noč. Zavedal se je, da bi bilo zelo nespametno prespati na prostem, saj je bilo na tem območju veliko zveri. Zato je pospešil korak proti prvemu zaklonu, ki se je znašel ob poti. To je bil star zapuščen in napol razpadel samostan, ki sicer ni nudil bogve kakšne varnosti, a še vedno dovolj, da bi se samuraj lahko ubranil zveri. Splezal je na steber, ki je verjetno nekoč podpiral mogočen strop in je sedaj le samotno štrlel iz ruševin. Samuraj je na njem razgrnil odejo in zaspal. Malo pred polnočjo pa ga je zbudilo strašno, skoraj nezemeljsko zavijajoče dretje. Samuraj je pogledal navzdol in zagledal na stotine mačk različnih velikosti, barv in oblik. Ko je poslušal to strašno in krvoločno dretje se mu je zazdelo, da mačke znova in znova ponavljajo: »Ne povedati Shippeitaru!!!« »Le kdo ali kaj je shippeitaro«, si je mislil samuraj. Naenkrat pa so mačke dvignile rep in izginile.
Zjutraj je samuraj nadaljeval svojo pot in prispel v vas, kjer so vsi vaščani jokali. Povedali so mu, da morajo to noč najlepšo devico v vasi odpeljati k ruševinam samostana, kjer jo bodo žrtvovali zli duhovom, ki se pojavijo v obliki mačk. Samuraj pa je samo vprašal: »Kaj pomeni beseda shippetairo?« Vaščani so mu pojasnili, da je Shippeitaro prekrasen, pogumen in močan pes, ki je zelo prijazen do otrok in ga ima njihov princ. Samuraj je takoj zapustil vas in se kakšno uro kasneje vrnil s prekrasnim psom barve zlata, videzom leva, ki je imel moder jezik (prepoznate Chow-chow-a v tem opisu?). To je bil Shippeitaro. Namesto brhke mladenke so v kletko zaprli Shippeitara. Samuraj je s štirimi mladeniči odnesel kletko k ruševinam samostana in počakali so polnoč, ko so prišli zli duhovi, v obliki mačk, ter ob strašnem krvoločnem dretju želeli dobiti svojo žrtev. Shippeitaro je pobesnel in dobesedno raztreščil vrata kletke ter kot zlata puščica poletel proti največji mački in jo zgrabil s svojimi mogočnimi čeljustmi, samuraj pa je pograbil svoja meča in jo razsekal na dvoje. Ostali zli duhovi - mačke so bili tako presenečeni, da so pozabili zbežati in Shippeitaro je vse pokončal.
Ko so vaščani izvedeli za veselo novico, so bili žalost in solze pozabljeni. Začelo se je veliko slavje v čast junakom. Največje časti pa je bil deležen Shippeitaro, ki je postal največji junak med psi na Japonskem.

Chow-chowa so bogovi očitno imeli radi, saj so mu dali posebne moči in čeprav so ti psi živeli na območju Kitajske, je glas o njihovi božanski moči razširil daleč naokoli in so se tudi tam spletle legende o njih. Eno od njih ste ravnokar prebrali.

STARI BOJEVNIK Z MOČJO MEDVEDA IN SRCEM PSA

Chow-chow je brez dvoma ena najstarejših pasem, saj naj bi bil ob človeku že vsaj 13.000 let. Imenovali so jih Tatarski psi, Tuji Chow in jih opisovali kot težkega psa z ostro, štrlečo dlako, ravnimi zadnjimi nogami in modrim jezikom. Iz tega opisa je razvidno, da je pasma vseskozi obdržala svoje osnovne karakteristike.
Ime Chow-chow ima več korenov, ki bi bili lahko osnova za nastanek imena:
CHAO – ki pomeni velik, pratipski, nenavaden pes velike moči
AO – izpeljanka iz chao, ki se je uporabljala okoli 11. stol.pr.n.št.
MAN KOU – pes barbarov ali Tatarski pes
MANG – pes z veliko dlake
Ime, ki ga poznamo danes – CHOW-CHOW, so mu dali Angleži, ki so, kot prvi, te pse pripeljali v Evropo.

Foto: Meri Petrov

»Joj, poglej kako luškan medvedek!« znajo reči kinološko nepodkovani ljudje, ko zagledajo Chow-chow-a. No, tokrat jim je treba priznati, da po eni od teorij o nastanku te pasme, niso prav daleč od resnice.
V genealoškem rodovniku zveri sta kot zadnji nastali družini kanidov in medvedov. Pri tej delitvi, pa naj bi se je pojavila tudi vrsta, ki je bila nekakšna mešanica teh dveh družin, ki je bila velikosti malega medveda oziroma lisice, ter v mnogih pogledih zelo podobna kanidom. Te živali so se zadrževale v subarktičnem področju. V času ledene dobe, pa jih je bilo najti na področju Sibirije in severne Mongolije. To naj bi bil prednik Chow-chow-a, Shar-pei-a in malih medvedov s področja Tibeta in Mandžurije. Tem živalim je skupen moder jezik in izgled.
Polno je teorij o nastanku te pasme, kar je nekako logično glede na njeno starost. A kakorkoli že, psi so na Kitajsko prišli z vpadi Tatarov in Mongolov, ki so jih imeli s seboj kot bojne pse, hkrati pa so jih uporabljali za lov in kot čuvaje njihovega imetja. Po najdbah iz tega obdobja se da sklepati, da so bili ti psi mnogo večji kot jih poznamo danes, kar pa je tudi edina razlika med takratnimi in današnjimi chow-chowi.
Kitajci so v tem psu videli žival, ki je »vredna služiti človeku« in ga vzeli za svojega. Bil je cenjen kot lovski pes na volkove in leoparde, kot čuvaj ter nepogrešljiv na cesarskem dvoru, kjer je imel dve nalogi: čuvati palačo in bili lep. Tretirani so bili kot visoko cenjeni člani dvora in kot se za takšen visok položaj spodobi, so ti psi imeli svoje osebne sluge (to so bili ljudje), ki so bili posebej izučeni za služenje svojim pasjim gospodarjem. Vsekakor so chow-chowi v tistih časih predstavljali statusni simbol.

Foto: Meri Petrov

Ravno tako so bili nepogrešljivi varuhi samostanov, zaradi verovanja, da odganjajo zle duhove, kar sem že opisala v legendi o Shippeitaru.
Iz njihove dlake so pletli oblačila in tkali preproge. Kitajska kulinarična kultura pozna tudi pasje meso, zato so psi nemalokrat končali na krožniku.
Ob zatonu dinastij in prihodu kitajske kulturne revolucije so ti psi izgubili svoj status. Pasma, ki je preživela toliko tisoč let, vse vojne vihre, kitajske dinastije, bila zelo visoko na družbeni lestvici, se je znašla pred uničenjem. Obdržali so se skoraj izključno le še v samostanih.
A bog očitno ni pozabil na svojega najzvestejšega spremljevalca in mu je poslal pomoč. Prišli so Evropejci in te neponovljive, enkratne in nenavadne pse predstavili Evropi, kjer je pasma našla svoj novi dom in se razširila po svetu.

VZGOJEN V SRCU VZHODNIH NARODOV

Bom sestavek o karakterju in osebnosti chow-chowa začela kar z opisom, kot je naveden v kinološkem »svetem pismu«, ki ga imenujemo FCI standard:
Miren in tih pes, dober čuvaj, modrikasto-črn jezik, enkraten v svoji pompozni drži, neodvisen, lojalen, vendar vzvišen
Kaj ima moder jezik skupnega s karakterjem, mi ni povsem jasno…

Da bi bolje razumeli bit chow-chowa, moramo poznati njegovo preteklost, predvsem pa okolje in ljudi, ob katerih je pasma živela.
Iz šole se verjetno še spomnite snovi o strašnih Tatarih, ki so bili kruti barbarski zavojevalci. Chow-chow je bil njihov zvesti spremljevalec v boju za nova ozemlja, čuvaj njihove lastnine in živine, lovec na volkove in nenazadnje hrana.
To ljudstvo mu je dalo divjo prvobitnost, ki jo je težko razložiti a se je nikakor ne sme in ne more spregledati.
Iz divjih step – sveta Tatarov – se je preselil na razkošne dvore vladarjev kitajskih dinastij, ki so mu dali vzvišenost nad ostalim svetom, nečimrnost in samozadostnost, kakršni so bili takratni vladarji – zaprti v svoj žametni svet, vzvišeni in samovoljni.
Da je bil najzvestejši spremljevalec boga in nepogrešljiv prebivalec samostanov, nam razkriva še tisto zadnjo tančico, ki zakriva njegov nenavaden karakter. Chow-chow je izredno inteligenten, zvest, ljubeč in z vsem svojim bistvom predan svojemu človeku.
Področje, kjer so živeli ti psi, je neprijazno, z ostrmi zimami, strmimi stenami gora, nepreglednimi stepami. To okolje je iz njega naredilo psa, ki zna kljubovati vsem neprilikam in je kot »skala kost«.
No, dejstvo je, da je zgoraj napisano malček pretirano in ni šlo vse v tem vrstnem redu a spoznavati globine osebnosti tega psa je prava pustolovščina, kjer se srečamo z divjim Tatarom, se kot častni gost sprehodimo po prekrasnih dvorih kitajskega vladarja in se spustimo v pogovor s samostanskim svečenikom, ki nam razkriva skrivnosti življenja. Da, vse to je chow-chow.

Foto: Mirč

V nadaljevanju se bomo iz pradavne dežele mitov in legend, ki nam daje podlago kako razumeti in sprejeti chow-chowa, podali v realnost.

Zdaj ste verjetno že zaslutili pravo nrav te pasme.
V kolikor želite psa, ki bo tekal za žogicami in jih prinašal nazaj, ki bo ob vašem prihodu domov skakal od veselja in evforično mahal z repom, ki bo brezkompromisno izpolnjeval vaša povelja, se neizmerno veselil obiskov in komaj čakal na sproščujoč tek ob kolesu, vas moram kar takoj postaviti na realna tla in povedati, da ste se zagledali v napačno pasmo in vam svetujem, da opustite vsakršno nadaljnje razmišljanje o nakupu psa te pasme.
Chow-chow je v prvi vrsti izredno galanten gospod oziroma dama, ki ga/je takšne »otročarije« ne zanimajo in je iluzorno pričakovati, da ga/jo sploh kdaj bodo.

Foto: Meri Petrov

Vsak, ki kupuje tega psa, se mora zavedati, da vstopa v neko vrsto zakona, ki bazira na vzajemnem spoštovanju z velikim S in brezkompromisni zvestobi do zadnjega diha. Chow-chow je pes enega človeka. Ostalo družino ima rad, svojega človeka pa kuje med bogove. Vso to zvestobo in ljubezen zna dobro skriti za kuliso brezbrižnosti in vzvišenosti, ki ju razkrije le svojemu človeku. Pri teh psih resnično velja pregovor: »Zvest, kot pes.«

Opisovanje karakterja za celotno pasmo je dokaj nehvaležna zadeva, ker je vsak pes osebek zase in je unikaten med sebi enakimi. Mogoče vam bodo nekatere primerjave s človeškimi lastnostmi nenavadne a le tako vam lahko pričaram pravo sliko NJEGOVEGA VELIČANSTVA CHOW-CHOW-a, v kolikor še niste imeli časti z njim se srečati v živo.
Naj vam bo opis le osnovno vodilo za razumevanje pradavnih varuhov.

Chow-chow (v nadaljevanju: chowi)– njegova pojava, način gibanja in obnašanje, dajejo občutek, kot da je nekaj več od ostalih »smrtnikov«. Na splošno daje vtis, da so vsa ostala bitja, ki ne spadajo v njegovo družino, nižjega stanu, torej nevredna njegove pozornosti in energije in so deležna le nejevolje, če vstopijo v njegovo zasebnost.

Foto: Mirč

Na sprehodih se ponavadi drži le svojega človeka in ga drugi psi in ljudje, sploh ne zanimajo. V stiku s tujcem je rezerviran in ne kaže nobenega posebnega veselja nad novim poznanstvom, vendar tudi agresije ne. V kolikor do novega poznanstva pride v njegovem domu, želi chowi samo preveriti kdo to je, potem se umakne, dogajanje opazuje s svojega prostora in mu niti na kraj pameti ne pade, da bi prišleka šarmiral s kakšnimi norčijami in moledovanjem za kanček božanja. Lahko bi rekli, da so izjemno ponosni in zahtevajo, da se njihov ponos upošteva v vseh pogledih.
Za chowije je značilno, da so izredno umirjeni psi z visokim pragom tolerance in se kakršnim koli konfliktom raje izognejo. A tudi njihov prag tolerance ima svojo mejo. In tisti, ki si bo dovolil prestopiti jo, bo spoznal bes te pradavne pasme, ki pa bo splahnel tisti hip, ko se bo nasprotnik predal oziroma umaknil.
Zaradi te karakteristike so jih »poznavalci« ožigosali kot nevarne in popadljive pse, kar je dejansko le neresničen stereotip.

Foto: Meri Petrov

So mirni družinski člani, ki večino dneva prespijo a je to le »krinka«, ker v resnici budno pazijo svoj dom in so pozorni na vsak sumljiv šum. Čuvanje jemljejo za svojo sveto dolžnost in znajo biti zelo ostri, če se vsiljivec prikaže, ko ni nikogar doma.
Lajajo le takrat, ko je resnično potrebno pa še to le kratek čas.
Vsekakor je to pasma, ki ji potrjeno kronično primanjkuje strahu in ponižnosti.

Do sedaj sem pasmo chow-chow predstavila z vidika mimoidočega, obiskovalca, vsiljivca… nekoga, ki ga chowi ne pozna.

Zdaj pa ga spoznajmo še kot našega družinskega člana.

Foto: Meri Petrov

Mladi chowiji so polni energije in zganjajo norčije kot vsak mlad pes. Kot vsakega mladiča moramo tudi pri njem takoj začeti z vzgojo, navajanjem na domača hišna pravila in nadaljevati s socializacijo s katero je začel že vzreditelj. Ko smo že pri dnevnih aktivnostih z mladim psom, moram posebej poudariti: NE POZABITE na veliko količino igre z malo zgago.

Foto: Meri Petrov

Foto: Meri Petrov

Pri vzgoji moramo biti odločni, striktni in vztrajni. To pa nikakor ne pomeni grobosti in bog ne daj kazni, ki povzroča bolečino. Chowi za vsako takšno krivico nikoli ne bo ostal dolžan in bo svojega človeka še kako kaznoval. V najboljšem primeru bo zelo dolgo kuhal mulo in vas ignoriral, zna pa tudi v isti sekundi »usekati« nazaj, če bo kazen boleča, predvsem pa krivična. Mogoče malce nerodno povedano a je resnično: »chowiju je potrebno le na lep način razložiti in pokazati zakaj se nekaj od njega pričakuje« in verjemite, da so rezultati več kot odlični. Ta pasma ni primerna za šolanje po klasični metodi, verjetno tudi novodobni načini ne bodo ravno uspešni. Pri teh psih je potrebno imeti veliko mero intuicije in spoštovanja. Ravno slednje dela prave čudeže.

Kar se tiče šolanja poslušnosti je malo trši oreh. Tu so se spet našli »poznavalci« in ga proglasili za butastega. Hm, zadeva je ravno obratna. Chowi je izredno inteligenten in hitro dojame kaj hočete od njega. A problem nastane, ker se mu zdijo določene reči pač preveč butaste in nepotrebne, da bi si z njimi belil glavo, kaj šele, da bi »špilal« cirkuškega klovna in paradiral ob nogi sem ter tja (beri: vaja poleg). Tu spet nastopi iznajdljivost njegovega človeka, da mu »razloži« zakaj bi bilo to dobro narediti.
Prav zanimivo je opazovati chowija, ko tehta zakaj bi bilo dobro izpolniti določeno zahtevo in se na koncu odloči, da bo to naredili vam na ljubo in samo zato, da vam pokaže, kako rad vas ima.

Foto: Meri Petrov

Ne glede na vse pedagoške prijeme, pa vseeno ni za pričakovati, da bi ga lahko prepričali do te mere, da bi začel zagrizeno trenirati in računati na kakšno zmago na tekmi iz poslušnosti.

S pravilno vzgojo in kar je najbolj pomembno, pravilnim odnosom bo mali chowi odrasel v vašega najzvestejšega oboževalca, seveda z vsemi pravili lepega vedenja, kot se za njegov stan spodobi. Pred vami se bo kar naenkrat odprl kot prekrasen lotos in ugledali boste njegovo nežno in ljubečo plat, ki jo tako ljubosumno skriva pred ostalim svetom. Takrat boste spoznali, kako zabaven, razigran, nežen, norčav in ranljiv je ta pes.

Ko se boste z zadnjimi atomi moči drli: »Sem!!!!!« vas bo on mirno gledal z razdalje 20-ih metrov in potrpežljivo čakal, da kapitulirate. Potem bo počasi in prav po medvedje norčavo prihlačal do vas, dvignil glavo in vas hudomušno pogledal naravnost v oči: »Ste me klicali, gospa?« No, to je ena mojih anekdot in moram priznati, da sem bušnila v glasen smeh in ga počohala za ušesi, namesto, da bi ga po vseh zakonih fizike nadrla zaradi neposlušnosti.

Foto: Mirč

Velikokrat je slišati in tudi zaslediti v literaturi o tej pasmi, da niso primerni za začetnike. Res je, da velika večina ljudi, ki prvič jemljejo psa pod svojo streho ne poznajo dovolj dobro pasje nravi in zaradi tega nehote delajo kapitalne napake. Chowi je ena tistih delikatnih pasem, kjer se lahko takšne napake grdo maščujejo. A če ste pravi človek za chowija, potem se nimate česa bati.
Pri iskanju pravega mladička, se ne zaletite k prvemu preprodajalcu, temveč naj bo iskanje mladiča projekt h kateremu boste pristopili z vso resnostjo. Ko boste našli pravega vzreditelja, vam bo ta postavil ogromno vprašanj, da izve ali ste iz pravega testa, vas oborožil z goro uporabnih informacij in če boste mladička kupili pri takšnem vzreditelju, potem ste lahko prepričani, da vama bo stal ob strani, ko ne boste vedeli kako naprej.

Foto: Meri Petrov

Razlog več, ki bi vas moral odvrniti od nakupa pri preprodajalcu je nagnjenost teh psov k določenim dednim boleznim kot so entropija, bolezni sklepov, displazija in kožni ekcemi, t.i. »hot spot« ipd. Pravi vzreditelj vam bo postregel z vsemi informacijami o prednikih in s tem tudi na kaj morate biti posebej pozorni, da boste lahko bolezen pravočasno preprečili ali vsaj ustavili, da bo vaš chowi zdrav pes.

Zelo slabo prenašajo vročino, zato jim je potrebno poleti obvezno zagotoviti prostor, ki bo dovolj hladen, da jih ne doleti vročinski udar, ki je smrtno nevaren.

LEPOTA JE ZELO POMEMBNA REČ

To so psi, ki skoraj nimajo vonja in so izredno čisti.
Največ časa pri negi vzame dlaka, zato ji bom namenila nekaj vrstic.
Dlaka je bujna, gosta in ravna, z mehko in volnasto podlanko.

Foto: Mirč

Skrb zanjo je zelo pomembna in jo je potrebno česati vsaj 2-3x tedensko. Pravilno razčesana dlaka ne sme nikjer biti sprijeta in ko razmaknete kožuh se lepo vidi koža. Ob menjavi dlake je priporočljivo vsakodnevno česanje.
Ker je dlaka relativno mehka z obilo podlanke, se ob nerednem česanju sprime in nastanejo sprijemki oziroma »zaplate«, ki psa cukajo in zato zelo motijo, ustvarjajo pa tudi idealno podlago za razne kožne bolezni. Ponavadi je pri tako zanemarjeni dlaki rešitev le še striženje in obisk veterinarja zaradi kožnih bolezni.
Dlake chowijev se ne trima, občasno je potrebno postriči le dlako, ki mu raste med blazinicami na nogah. No, nekaterim razstavnim psom skrajšajo dlako, ki štrli iz počesanega kožuha, da zgleda njihov kožuh še bolj bujen.

Ne pozabite na vsakodnevni rutinski zdravstveni pregled in po potrebi čiščenje oči (zaspančki, mokrota zaradi solzenja) , ušes (vnetje, odstranjevanje odvečne dlake) in ostalega, da bo vse tako kot mora biti.

Nekaj nepogrešljivih rekvizitov za nego, ki jih mora imeti vsak lastnik chowija:

Prispevala: Dani, trgovina Gali&Nika

Za chowija ni dobra vsaka ovratnica, sploh pa ne kovinska, ker mu bo takoj uničila dlako. Za njih obstajajo prav posebne ovratnice ali oprsnice, ki ne uničujejo dlake:

Prispevala: Dani, trgovina Gali&Nika

To je le nekaj osnovnih napotkov s katerimi želim opozoriti, da je nega nekaj, čemur se ne da ogniti in je nujno potrebna za zdravje in lepoto vašega malega carja.

Chow-chow je pes, ki se ga ne da spregledati, še manj pozabiti njegovo zvestobo in ljubezen.

Pri opisu so mi bili v pomoč knjiga A dog owner's guide to hhe chow-chow, ki jo je napisala Diana Phillips, Salamander books Ltd., 1989 in spomini na mojega Gassima.

Moj Gassim

Avtorica: Andreja Herceg,
Prispevek je bil pripravljen za mojpes.net.
Tekst in fotografije so avtorsko zaščiteni. Vsako kopiranje, ki ni v skladu s pogoji uporabe spletnega portala mojpes.net (točka 14), je strogo prepovedano.