Nam je tole strašno težko napisat, vsakič ko rečem na glas je bolj res in bolj dokončno. 2. 4. smo se zaradi bolezni poslovili od našega člana, najboljšega med nami vsemi, enega in edinega Debelega.
Pogrešamo ga neizmerno, veliko praznino je pustil za seboj, v postelji, na kavču, pri kosilu ... in tisto največjo, v srcu. Tolaži nas misel na to, da boli nas, njega pa ne.
Za vse vas, ki ste ga imeli radi, čeprav ga niste poznali v živo, njegova zadnja fotografija. Oslabel je bil in utrujen in še vedno tako zelo on
Debeli moj, namenjam ti zadnji odstavek iz pesmi Gregorja Rozmana, Sledi v duši, ker me je tvoje zadnje dni spremljal in opominjal, naj se odpovem sebični želji, da ostaneš z nami:
"ko ljubiš, kar ljubiš, ti ne more biti odvzeto. in žalost je čudovita, saj spominja, da sem te imel rad." Pogrešava te. Zelo. Miži in Orinđ pa prav nič, pa saj to veš
Se vidimo, ko bo čas za to.