Bil je hladen december, ko sem vikend preživljala doma pri fantu. Bilo je že pozno večer, ko slišim jok mucke iz sosedovega balkona. Zvok, ki ti gre skozi kosti in se te v trenutku dotakne. Videla sem črnega mucka starega približno 6 mesecev, ki se je kar zatekel po hrano, ki sem jo v sili vrgla kar čez balkon. No, vedela sem da z njim ni nič narobe in se odločila, da grem zjutraj pogledat k njemu. Pri hiši je že bil pes (aljaški malamut), star 10 let zato si nisem upala mucka kar vzeti noter s tem, da niso imeli ničesar (wc stranišča, itd…), da bi lahko mucki nudili začasen dom. Zjutraj pa presenečenje – mucek me čaka sredi kuhinje, nič prestrašen, nahranjen in poln energije se že igra. Zjutraj se sedel pred vrati in starši so ga vzeli kar noter, ker je bil res prijazen. Najprej je skočil na posteljo in zaspal, kar je očitno nakazovalo na to, da je mucek bil od svojega rojstva nekje v hiši, scrkljan. Dnevi so minevali in kljub obvestilom o najdenem prijaznem mucku ga ni nobeden pogrešal in je vse kazalo, da bo kar ostal pri hiši. Bil je že navajen na mačji WC, čist, brez bolh in neizmerno navezan na človeka. Poskrbeli so za razglistenje, itd tako kot je potrebno, na kastracijo je pa moral še malo počakati. Počasi so ga navajali tudi na psa, ki ga je kljub vsem dvomom hitro sprejel za svojega…in tako sta skupaj uživala v kuhinji med kuhanjem nedeljskega kosila. Mucek ga je pa že po gobčku, če je preveč rinil v njegovo zasebnost. Sicer je imel tudi zunanje izhode – ko sta starša prišla iz službe sta ga spustila iz hiše…in potem zvečer poklicala nazaj noter. Vse je dobro delovalo in vsi so se navezali na njega ter me ''krivili'', da sem pripeljala mucka k njim…vendar do konca marca, ko je mucek prišel zvečer nazaj z poškodovano zadnjo tačko. Bilo je grozno, le malo kože se je še držalo na kosteh (naj bi se izvlekel sam iz pasti namenjene lisicam, ki je pa nima nobeden od bližnjih sosedov), tačke se ni dalo rešiti. Mucek je lepo preživel operacijo in že čez par dni skakal okoli kot, da se niti ne zaveda, da nima zadnje tačke. Takrat je bil tudi kastriran. Vsak dan negovanje rane, ki se je vedno znova odpirala zaradi drsanja nogice v vse mogoče predmete, skakanja na okenske police, tekanja po stopnicah, itd. Najbolj grozno mu je pa verjetno bilo to, da je stalno mjavkav pred vrati in si želel ven na vrt…kljub temu, da smo vsi mislili, da ga bo vsaj nekaj časa ''strah'' zunanjega sveta in se bo raje zadrževal v hiši. Mucek je pač bil tako navajen in na vso moč želel ven. Počasi se mu je rana celila in obraščala s kožo in kar zadovoljni smo vsi bili, da kljub strahovom, morebitne okužbe rane v vročih poletnih mesecih ni bilo. Postal je pravi družinski član. Potem pa klic sredi avgusta, da je prišel krvav domov…da je na transfuziji pri veterinarju, da čakajo kaj bo…verjetno avto. Naslednji dan smrt. Ni prenesel niti pomirjevala, verjetno notranje poškodbe. Škoda. Tako ostaja spomin na Nerota, ki je imel tako zelo kratko a lepo življenje in opomin vsem, ki še vedno trdijo, da je mačka svobodna žival in more vedno bit tudi zunaj. Zunaj okolje ni varno a tudi mišljenje ljudi ne moreš spremenit iz dneva v dan.
še dve slikici...
http://www.moj-album.com/uredi/lenobyca/16839972/Nina
Jana. Vse pravice pridržane.
