Moj Roki
Roki je bil mešanček med prijaznim škotom in hudičevo jezno nemko. Bila sem zelo zaprt otrok in komaj sem kaj spregovorila. Osnovna šola mi ni povzročala težav. Človeške družbe nisem marala. Imela pa sem neskončno željo po pasjem prijatelju. Stara sem bila trinajst let, ko se je začela moja pot z Rokijem.
Živeli smo v bloku. Otrok, ki so se potepali po ulici, je bilo precej. Bila jih je sama žlehtnoba. Ime mu je bilo Srečko. Spet je dražil Rokija. Tega nisem več prenesla in sem se spustila v tek za njim. Dobila sem ga pri koših za smeti in se stepla za najin mir. Ko sem odhajala stran vsa v solzah, sem rekla: "A naju lahko prosim pustite pri miru." Res so naju. Od tistega dogodka naprej so naju gledali samo od daleč. Nihče naju ni več motil. Bila sva samo jaz in Roki. Nerazdružljiva popotnika. Raziskovalca. Prijatelja! Roki je z leti oblikoval svoj karakter. Kar hitro sem spoznala, da ljudi ne mara preveč. Sploh me ni motilo, ker tudi sama nisem marala človeka. Osnovna šola in nesramnost sošolcev sta povzročili, da sem se zapirala v svoj svet. V ta svet sem spustila samo Rokija. To mi je bilo dovolj.
Srednja šola je prinesla nove izzive. Medtem ko so sošolci preživljali čas po šoli v kafičih in ob Savinji s steklenicami in cigareti, sem jaz hitela domov k svojemu Rokiju. Vedno sva bila kam namenjena. Žalec in okolico sva prečesala po dolgem in počez. Poznala sva vse pse v ulicah. Odkrila sva svoj pašnik. Čofotala po Savinji in se spuščala po brzicah. Nabrala prvi kostanj. Skupaj sva pripravila sendviče in nahrbtnik za celodnevni izlet v naravo. Pol žemlje sem pojedla jaz, pol pa Roki. Skupaj sva igrala košarko, kolesarila po zaprašenih poteh, rolala do griškega mostu in nazaj.
Vpis na fakulteto je zame prinesel grozno obdobje. Kdo bo skrbel za Rokija, ko mene ne bo? Kako bom preživela brez njega? Težko se je bilo vsak ponedeljek posloviti. Živela sem za petke, ko sem lahko šla domov. V Mariboru sem zdržala eno leto. Lahko bi se potrudila in opravila izpite za višji letnik, ampak nisem želela nazaj. Eno leto je bilo preveč. Na ta študij se nisem vrnila. Našla sem si delo in ostala doma - z Rokijem.
TWINGOZ leti sva se sprijaznila, da ljudje so tu in morajo biti. Potem sem spoznala fanta in šla na prvi zmenek. Na prvem zmenku je bil Roki poleg. Kdo drug naj bi imel tako dober nos za dobro in slabo kot moj najboljši prijatelj. Pa smo spoznali enega in ni šlo, pa drugega, pa spet ni šlo. Poleg osebnih stvari me je motilo tudi to, da ni nihče povabil Rokija poleg na izlet. Vsi so imeli neke fensi šmensi avtomobile in jih je bilo škoda. Prav, tudi meni je bilo škoda časa za takšne. Potem smo spoznali Boštjana s twingom. To je bil zadetek na loteriji. Nikoli ne bom pozabila. Odpravljala sva se na izlet, Boštjan je prišel pome, in ko sem se usedla v avto, me je vprašal, zakaj sem Rokija pustila doma. Najprej sem sedela čisto tiho in se skoraj zjokala ob tem vprašanju. Tale fant dejansko želi, da gre moj Roki zraven na izlet. S solzami v očeh sem hitela po Rokija in smo šli. Roki je užival na svežem zraku. Hribi so ga čisto zasvojili in tam se je počutil svobodnega. Boštjan nama je pokazal lepote, ki so jemale dih, lepote, o katerih sva samo sanjala. Bilo je krasno. Nisva imela vrta, kjer bi lahko Roki tekal, imela sva Boštjana, ki naju je s twingom peljal raziskovati lepote Slovenije.
STANOVANJE Kmalu so prišle nove težave. Stanje doma je narekovalo, da se morava z Rokijem preseliti. Začeli smo iskati stanovanje za najem. Bilo jih je ogromno, le eno pomanjkljivost so imeli. Najemodajalci niso dovolili imeti živali. Razmere doma so bile alarmantne, stanovanja pa nikjer. Rokija nisem želela pustiti doma, ker nihče ne bi bil v stanju poskrbeti zanj, zato sem ostala doma in iskala. Stanovanj, kjer so dovoljene živali, z dvigalom ni bilo nikjer. Roki je bil že veteran in hoja po stopnicah ni prišla v poštev, zato je bil pogoj tudi dvigalo. Potem smo ga našli, čisto svoj prostor pod soncem. Roki je lahko prišel zraven, blok pa ima ne le enega, ampak dve dvigali. Selila sva se tako, da se je kadilo za nama. Stanovanje je prineslo čisto svoj mir. A le za kratek čas.
ZDRAVJE Po novem letu je Rokijevo zdravje začelo pešati. Začel je bruhati. Z Boštjanom sva ga odpeljala v Topolšico. Do takrat je že precej shujšal, toda antibiotiki in intestinal briketi so pomagali, da se je počasi postavil nazaj na tačke. Dveurnih sprehodov ni več zmogel, zato smo jih zmanjšali na enourne. Začel se je starati in takrat me je začelo resno skrbeti. Veš, da starost pride, ampak grozen občutek je, ko jo vidiš, kako se počasi loteva tvojega prijatelja. Nismo več toliko hribolazili in bolj smo se držali nižin. V hribe smo se odpeljali s twingom. Roki je oboževal svež zrak nad tisoč metri in z veseljem sva ga z Boštjanom zapeljala do vrha.
MIŠANeprestano sem imela v mislih, kaj lahko še naredim za mojega Rokija. In eno od njegovih želja sem tudi uresničila. Roki si je vedno želel muco. Tako jih je imel rad. Sploh majhne muce. Tako zelo, da sem ga morala zvleči stran, če sva srečala kakšno zunaj. Potem sem nekega večera pri Lidlu zagledala štiri majhne muce z mamo. To je bila priložnost, da podarim eno Rokiju. Muce so šle najprej k Heleni. Ena izmed njih je kasneje šla domov z mano. Ime ji je Miša. Roki je bil presrečen. Takoj se je lotil svoje zaščitniške vloge in jo čuval z vsem srcem, dušo in telesom. Vedno je vedel, kje je. Spal je, ko je Miša spala. Pustil ji je, da skače po njem, zaspi na njem, skratka, da počne, kar hoče. Tako nežen je bil do nje, da mi je ob opazovanju večkrat poskočilo srce od veselja. Mislim, da je bila ta majhna kepa najlepše darilo, kar jih je dobil Roki od mene, praznovali smo namreč njegovih trinajst let.
MORJEKmalu po rojstnem dnevu se je njegovo zdravje spet poslabšalo. Sumili smo na erlihijo. Poslali smo vzorec in čakali na izvide. Test je bil pozitiven. O ne
. Prisežem, da me je zbodlo v srcu, kolikor me je lahko. Izpiti na faksu so stali in nisem se mogla spraviti učiti, čeprav se je približeval konec šolskega leta. Zanimalo me je samo eno, Roki in njegovo počutje. Tablete so k sreči lepo prijele in kmalu se je počutil bolje. To nas ni ustavilo. Ker je bilo poletje, je bil čas za morje. Roki ni bil na morju že tri leta. Oboževal je morje in plavanje. Bil je čas, da ga peljem na morje. Tisti dan sem dala skrbi na stran in se veselila z Rokijem. Plaval je kot šampion na olimpijskih igrah. Iz vode me je gledal s tistimi solznimi očmi, kot da bi mi želel povedati: "Hvala, hvala, ker si me še enkrat pripeljala na morje, med valove." Tiste dni sem pogosto jokala. Enkrat od skrbi, drugič od veselja. Roki je znal s svojim pogledom povedati, kar znamo mi z besedami. Iz oči sem mu brala, kdaj je bil utrujen, kdaj vesel, kdaj jezen. Poznala sem vsak njegov gib. Kako ne bi, saj je bil moj 13 let, dovolj časa, da veš, kaj misli in kaj potrebuje.
Izlet na morje smo ohranili v lepem spominu. Potem je Roki spet zbolel. Ledvice. Testi, pregledi, nova dieta, nova zdravila. Prvič v svojih trinajstih letih ni spraznil posode s hrano. Sprehodi niso trajali eno uro, ampak samo 20 minut, ker ni mogel več. Uhajal mu je urin. Imel je vročino. Spali nismo skoraj nič. Pri Rokiju na postelji sem prebedela vse noči. Kljub groznemu stanju so tablete prijele. Roki se je vsak dan počutil malo bolje. Jaz pa tudi. Hvaležna sem bila, ker je bil še vedno z mano. Tako hvaležna, da sem ga včasih po uro in več stiskala k sebi. Počutil se je bolje, zato smo se udeležili mojpesnetovega piknika. Tam je tudi užival. Toliko prijaznih kosmatincev na kupu še ni videl, sploh pa lepih punc. Spet se je zvrstilo še nekaj novih zdravstvenih težav, od neke tvorbe, ki so jo našli pri UZ, do te ali one težave. Ni in ni bilo konca. Nato vnetje sečil in ledvice so bile spet v težavah. Jedel ni nič, ležal je, urina ni več mogel zadrževati. Ker tablete niso pomagale dovolj hitro, sem ga pustila v veterinarski bolnišnici na infuzijah in zdravilih. Vedela sem, da je v najboljših rokah. Tiste dni nisem jedla, nisem normalno funkcionirala, vse je šlo narobe. Tako zelo me je skrbelo za Rokija. Jokala sem kot še nikoli. V grlu grozno velik cmok in bolečine v prsih. Težko mi je bilo. V Topolšici so se borili za Rokijevo življenje, doma sem se borila jaz - sama s sabo. Vikend je bil dolg. Roki se je zelo boril in infuzije ter antibiotiki so prijeli. Veterinar je rekel, da lahko pridemo ponj, ampak da moramo vsak dan priti nazaj na infuzije in antibiotike. Ni mi bilo težko. Samo, da je bolje. Deset dni smo se vozili gor in dol v Topolšico. Infuzije so trajale približno eno uro. Stanje se je kmalu izboljšalo in po dolgem štirinajstdnevnem zdravljenju smo prenehali z zdravili.
Malo manj kot mesec dni kasneje se je stanje spet poslabšalo. Testi so bili porazni. Takrat sem prvič slišala, da mi je veterinar rekel, da mu ne more več pomagati. Ne more mu več pomagati. Sesula sem se sredi ordinacije. Vsa veterinarska ekipa je stala v tisti sobi, tiho in negibno. Jaz pa sem samo jokala. Iz ordinacije sem odšla z Rokijem v rokah. Nisem se še želela posloviti. Veterinar je rekel, da lahko pridemo kadarkoli, ko bom pripravljena. Kako naj evatanaziram svojega prijatelja? Upala sem na čudež. Dva čudeža sta se že zgodila, da je preživel. Tokrat pa je bil čas za slovo. Dva dneva sta minila v joku, prepričevanju same sebe, borila sem se s svojimi občutki in tistim, kar je prav. V petek, 7. novembra, sem se poslovila od prijatelja. Nebo je jokalo z mano. Nisem želela spominov, želela sem Rokija. Ta dan je bil miren. Ni mogel nič več. Ležala sva v ordinaciji, da je stekla rdeča tekočina. In potem je zaspal. En del mene je tistega dne zaspal z Rokijem. Začeli so se težki trenutki brez Rokija. Bolelo je takrat in boli še vedno. Pogrešam te, moj najboljši prijatelj. Hvala, ker si me rešil iz tega sveta. :*
Avtor zgodbe: moonbeam
Avtorja fotografij: Irina in Boštjan
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
