mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
sobota, 23.11.2024 : 20:27:38

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  aktualno  |  puzzle ...  |  Literarni natečaji  |  Tema: pmz16 - Moj Moj
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: pmz16 - Moj Moj  (Prebrano 7103 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : nedelja, 10.05.2009 : 14:43:27 »

Moj Moj

Sem mali angleški hrt in sploh ne vem, zakaj mi pravijo Pen, ker mi mora zagotovo biti ime Twigi, Zetor, Curver, Larifari, Apustišto ali pa morda Padejno. Star sem eno leto in nekaj tednov in sem siv in malo tigrast. Včasih mi tako, malo pesniško, rečejo tudi moder in sem vse, kar si lahko ta trenutek lahko zamislite: poreden, zelo zvedav, ljubezniv, precej razvajen, štorast, pa fehtar prve klase, smešen, glasen, posrečen, ljubek, nabrit ... Tudi malo razturalo mi kdaj rečejo in kamuflant, pogosto za mano kričijo Nee! ali pa Ajs tooo!, velikokrat pa tudi Moj Moj in srček. Mi rečejo, da sem lep in postaven, pa da tele dolge noge in kosti, ki štrlijo na vse konce in kraje in kot vrag žulijo mene in vse, ki se stiskajo k meni, šarmirajo vse po spisku. Pa rečejo tudi, da me bodo na štantu prodali, če ne bom kmalu bolj priden, pa da bom moral ponoči sam spati, če ne bom nehal mačke preganjat, pa da bom samo suh kruh jedel, če se ne bom lepše obnašal in podobno, pa nikoli nič od naštetega. Huh, še dobro.

Zdaj bi bilo prav, da vam sporočim tudi to, kaj vse posedujem, a že v naprej opozarjam, da zavist ni ravno na mestu, saj pogosto kakšen kos mojega inventarja podarim, včasih doniram v dobrodelne namene, tu in tam pa kakšno stvar preprosto tudi izgubim. Torej, imam: pliškota Markota, oranžno kost, penast frizbi in bumerang, star šnirnc, en velik bazen, ki mu moji rečejo pasja postelja, štiri povodce, pet ovratnic, bundo in dva puloverja, ki me sumljivo žulita v zadnje tace, zobno ščetko in ene kapljice za ušesa. Imam še kaj, pa ne povem, ker nimam namena prijavljati dohodnine, a ne, a je jasno?



In kako živimo pri nas ...

Najprej, za lažjo predstavo, vam predstavim vse lepo po lestvicah, ki jih imamo kar nekaj.
Od največjega proti najmanjšemu je lestvica videti takole: šef, šefla, jaz, maček Maks in muca Miša. Od najdebelejšega proti najbolj suhemu: šefla, šef, Maks, Miša, jaz (jasno). Od pametnejšega proti butastemu: no, tukaj je vse malo bolj megleno, pa recimo, da imamo tri mesta in na prvem sva midva z mačkonom, na drugem se drenjata šefa, Miša na tretjem mestu, pa blage veze nima. Pa imamo še lepotno lestvico, ki zgleda takole: jaz (jasno), lepi Maks, Miška in šefa, čeprav je treba pripomniti, da mi tile kriteriji niso najbolj jasni, saj Maks škili, Miša ima noge na X, šefla in šef  imata pa samo po glavi malo dlake, vedno po zadnjih tacah hodita in nista ravno kdo ve kako hudo lepa za pogledat. Imamo še lestvico najbolj klepetavih, kjer prvo mesto konkretno zaseda šefla, takoj za njo je Maks in muca z nogami na X, midva z šefom pa si deliva zadnje mesto, a tudi tukaj je treba povedati, da kdor molči, stotim odgovori, poleg tega pa moram reči, da se naju, pa čeprav iz zadnjega mesta, zasliši precej dlje,ko se oglasiva, kot vse tri prve skupaj. In lestvica korajže: prvi šef, nato jaz (jasno), nato šefla, maček in zadnja Miša, šleva. Imamo še lestvico najbolj modrih oči in tukaj zaseda prvo mesto trapast maček, drugo trapasta mačka, tretje trapasta šefla, četrto mesto trapast šef in peto jaz. Jaz imam rjave oči in sploh ne bi smeli imeti trapaste lestvice o modrih očeh, ker je to trapasto.

Pa bodi dovolj o tehle naših lestvicah, četudi moram priznati, da je pri nas sestavljenih še kar nekaj lestvic, ki pa jih še ne smem deliti z vami, saj veste, zaradi interesa preiskave.
Zdaj, ko ste spoznali vsaj nekaj naših osnovnih podatkov, pa naj vam malo pobližje predstavim moj vsakdan.



Čisto na začetku, da po kakšnem naključju ne bi pozabil omeniti najvažnejšega, resno izjavljam, da sem trpinčen pes! Po pravici! Nikar ne mislite, da to ni res. Poglejte, zjutraj ni ravno lahko vstati ob sedmih, ko po trdo prespani noči in drenjanju v zakonski postelji med šefom in šeflo malo bolijo mišice in kar tako na komando in zdaj!, takoj!, lulat! in malo mišice in kosti ven razmigat! In jaz bi še spal, pa me vsako jutro takole gnjavita, me silita, da odprem oči. Opazujem ju, kako se nekam vsako jutro odpravljata, prav smešna sta, ko sta drug drugemu nenehno napoti, ko je zmešnjava še večja, ko česa ne najdeta in se jaz tako, potuhnjeno nasmiham, ker očitno samo jaz vem, kje kaj je in kam sem pospravil in le jaz vidim pod kavč in omarico, kjer naj bi ključi bili, ne?! Sledi še "lupčka, Moj Moj", škljoc v ključavnici in ...

... tukaj se pojavi nova lestvica, za katero šefa ne vesta. Gre pa takole: JAZ (jasno), moj Marko (pliško s trapastimi modrimi očmi), dolgo nič, nato oba mačka. Vendar to, da sem zdaj taglavni, še ne pomeni, da sem kaj manj trpinčen, sem le trpinčen v malo bolj nadrejenem smislu, saj moram v njuni odsotnosti na kavču dremati popolnoma sam in to ni ravno najbolj fajn. In kadar ne počivam, lahko le poslušam, kako se zgornja dva igrata, jaz pa v igri ne morem sodelovati, ker sta šefa pregradila stopnišče. A naj vam prišepnem, da moja šefa tu in tam zgleda že EMŠO muči, pa kdaj pozabita zapreti pregrado in takrat gre lestvica še malo bolj meni v prid. Kovter, povštri, ene super vrečke pod posteljo, pa preproga, mačje praskalo, košara in njun mali šotor, pisane in kosmate igrače, mačji briketi, njam njam, in kar je še najpomembnejše, oba mačkona! Enkrat sem tam našel tudi eno lasuljo, ki jo je šefla tako nespametno pospravila, da sem jo lahko odnesel, nato pa je, kot bi jo iz kože dajali, vpila, ko jo je našla v predsobi ležati na tleh in ni vedela, ali je kaj crknilo tam na tleh ali kaj je to za enega vraga, kot se je izrazila. Torej, vse gre po zraku, nastane narobe svet in edino, kar me pa takrat res razjezi, je ena neumna omara, ker je zame previsoka, pa se štiri trapasto modre mačje oči norčujejo iz mene izpod stropa, lahko ju le nemočno opazujem in zato tukaj in zdaj slovesno obljubljam, da jima bom vrnil prav vse, do zadnjega! Ker pa takrat, v tistem trenutku, ne morem nič, si dušico olajšam tako, da do konca vse razturam.



Za osebno žalitev pa smatram vestno pospravljanje zjutraj, preden šefa odideta. Pa no, a je res treba vse odmakniti, kar tako lepo diši ali pa je tako fajn grickati ali pa premetavati, morda le preiskovati? Mah, jima še ni kapnilo, da kakšno stvar spraskam prav iz principa, a ne. Načeloma pa sem mnenja, da nobena deka nima daljše življenjske dobe kot  kak mesec ali dva. Smešna sta, res, odmikata velike stvari, kot so koš, knjige, kakšne steklene stvari, moja ta glavna pa mi pusti na mizi cel set za manikiro, pilice vseh oblik in barv. Ja, pa kako misli, da se jaz tega ne bom dotikal?! Kar naj pospravlja in se dela, da je korak pred mano, jaz se lepo potuhnem, z angelčki v očeh žalostno čakam, da se avta odpeljeta, takrat pa nemudoma v napad.



Torej, med tem časom, ko ju ni, spim, se igram, malo opazujem okolico, predvsem pa nestrpno čakam, da se prvi vrne in reči vam moram, da ni lepšega zvoka kot zvok avtomobilskega motorja, ki se ustavlja pred našo hišo. Takrat pa ...
Škljoc ... uuuuiiiiiiiii ... moji so domaaaa ... skačem do stropa, norim in se zvijam, treskam z glavo, pometam z repom in kar malo pozabim, da sem nazadnje lulal zgodaj zjutraj, da me že pošteno tišči in kljub temu laufam par krogov kar tako, ne da bi počepnil (aja, pssssst!, jaz še vedno lulam na punčko, veste), prav nič mi ni mar, da sem bil ves dan sam, le da sta doma in da je zdaj vse tako, kot mora biti. Je pa treba tukaj nujno pripomniti, da mi nikakor ne odgovarja, da tako ljubosumno skrivata tiste vrečke, ki jih vsakokrat prineseta s sabo, ko se vrneta, in iz njih tako mamljivo diši. Bolj kot jaz tiščim vanje glavo, bolj vpijeta, da naj neham. Pa kako pa naj potem preverim, če je v njih kaj zame?
 
In zdaj se crkljamo, se valjamo po kavču, skačemo po travniku, kopljemo po gredicah ... aja, tukaj se ponavadi sliši eno grmenje iz šefovih ust, da bodo že sami in da meni ni treba kopati po gredicah, da bo sivka uspevala tudi brez mojega okopavanja. Zdaj, ko je toplo, ko sonce sije že kar dolgo v popoldan, smo veliko zunaj, tudi škilavi in mala na X paradirata po ograji balkona v zgornjem nadstropju in glej no zlomka, kako hitro pridejo prav male zamere in je čas poravnave, saj je več kot očitno, da si želita ven, med travico in majhne grmičke, pa ne smeta.



"Kaj je, škilavi, bi rad šel ven? A-a? Jok, nič ne bo iz tega! Smiley".
Jaz  lahko tekam sem in tja in lahko me le nemo opazujeta, ko zganjam vragolije.
"Evo, tu mata zdaj! Točka zame!"

A vsak dan sonca tudi zmanjka. Uh, takrat moje kosti začnejo škripati, me trese in mrazi, in če bi lahko, bi šefli zlezel kar pod kožo, trdno se stiskam k njej in takrat je čas, da me počasi zmanjka. Dan je bil dolg in naporen, v varnem in toplem zavetju kavča ter mojih najdražjih zaspim, kot se za poštenega kuža spodobi. Takrat me nežni dotiki rok mojih ljudi, popeljejo med pisane žoge in kosmate igrače, med zakopane kosti in slastne bonbončke, med muce in metuljčke, čmrlje in palice vseh velikosti, na travnike in skozi gozdove, na dolge sprehode, na vožnjo do prijatelja in želim si, da bi tako lepo in dolgo sanjal vsak kuža ali muc.



A vem, da ni tako. Boj za preživetje marsikateremu kužuščku postreže s "pasjim življenjem", ki ni lahko in so njihove sanje čisto drugačne. Ne poznajo topline rok in nežnega glasu. Vem, da je tako, povedali so mi v zavetišču, kjer jih je veliko, veliko preveč! Tam, kjer čakajo na svoj par rok, tam, kjer se rojeva novo upanje, tam, kjer sem se za nekaj časa znašel tudi sam.

"Peniiiii ... alooo ... Peni, deeej nooo, no dej, malo me poglej, noo ... bo treba vstat ... alo ... Alo! ... Pen! ... Greva lulat? ... Ja, luuulat ... kuža mora vstat!"

Uh ... mmm ... ena tačka je tu, aha, druga tudi ... in tretja ... tukaj je tudi četrta ... rep ... Rep? ... Ni repa??? Reeeeep!!?? ... Huhh ... je, rep je tudi tu ... Tako, malo na pol miže pogledam, kaj bi rada od mene tale moja ... Pa malo se pretegnem ... široko zazeham ... Spet malo zamižim ... spet je nov dan!



Avtor zgodbe: MaksiMaša
Avtor vseh fotografij: Katarina Herček Podlesnik


Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Logiran

Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  aktualno  |  puzzle ...  |  Literarni natečaji  |  Tema: pmz16 - Moj Moj
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines