Moj polarni prijatelj Bučko

Datum rojstva: 14. februar 2001
Pasma: mešanec med samojedko in aljaškim malamutom
Plečna višina: 55 cm
Teža: 25 kg
Oči: temno rjave, mandljaste oblike
Ušesa: trikotne oblike, dobro poraščena, debela
Rep: zavihan prek hrbta
Značilnosti dlake: gosta dvojna dlaka
Temperament: do ljudi izredno prijazen, slab čuvaj, igriv, inteligenten, svojeglav
Nega: krtačenje najman dvakrat na teden, redko kopanje, spomladi in jeseni menja dlako

Vedno sem si te želela, pa nisem znala priti do tebe. Vedno sem hotela prav takšnega psa, kot si ti, pa so bile moje roke prekratke, da bi te dosegle, da bi te objele. In potem si prišel, prišel v moj objem in ne spustim te nikoli več. Le smrt naju lahko loči.



Bil si kar velik mladiček. Spominjam se te, kot bi bilo včeraj. Nisem mogla čakati na dan, ko naj bi te prišla iskat, poklicala sem prej in prosila zate, zate, da te lahko odpeljem domov k sebi. Da boš samo moj. Za vedno. Privolili so in jaz sem te odpeljala stran od tvoje lepe prečudovite bele mame. Kako je gledala za tabo, le kako ne bi, ko pa si bil tak odličen družabnik. Imel si le enega bratca, prav takega, kot si ti. Bila sta kot klona, le da je bil on malo svetlejši od tebe. Kar še njega bi vzela za družbo tebi, vendar je bil žal že oddan. Spominjam se trentuka, ko si prvič stopil na svoje ozemlje, kjer boš živel. Capljal si s tistimi svojimi malimi tačkami po dvorišču in si ga previdno ogledoval. Takoj ti je bilo všeč, nič več nisi jokal za mamo. Našel si posodico z vodo in vanjo namočil sprednji tački. Tako si delal kar nekaj časa. Voda se je polila, ti pa si debelo gledal, kaj si naredil narobe. Pa nisi naredil nič narobe, simpatičen si bil, lepši od vseh psov, najlepši na svetu. Tvoja energija nas dopolnjuje, in čeprav imaš že 8 let, je tako, kot da bi k hiši prišel včeraj. Kdo bi si mislil, da lahko čas tako hitro mine. Bil si in boš vedno moj zaupnik. Ko sem bila še mlajša, sva kar nekajkrat pobegnila stran od vseh ljudi, tudi od mojega fanta. Sprehajala sva se in se pogovarjala, jokala sem na tebi in držala tvojo lepo veliko kosmato glavo v svojem naročju. Poslušal si me, me gledal, kot da razumeš prav vsako mojo besedo. Sedaj že vem, da me res razumeš. Tudi jaz razumem tebe, dragi Bučko, in nikoli ne morem biti prav dolgo jezna nate, tudi ko mi kakšno grdo ušpičiš. Le da si ti z mano, le da te imam. Vsak dan s tabo je dragocen. Ne, ne morem si zamisliti življenja brez tebe ... Tako si mi ga polepšal, da nočem, da se kdaj konča. Ampak vem, da se vse enkrat odvrti do konca, tudi moje, tudi vaše in tudi tvoje življenje. Samo, zakaj bi mislila sedaj na to ...


 Bučkov oče

Najini sprehodi so včasih tudi naporni. Včasih se greš vlečno službo, včasih iščeš nekaj, česar sploh ni, včasih se igraš, da si žoga. Včasih tudi poletiš ... Še vedno se rad igraš, čeprav so tvoja otroška leta že zdavnaj minila. Še vedno me zjutraj pokličeš, čeprav veš, da nikoli ne zamudim najinega jutranjega sprehoda. Uro poznaš bolje kot jaz.






 Pripravljen na krtačenje

Nekega dne si se sam odpravil na sprehod, ušel si mi, šel si brez mene. Iskali smo te ves dan. Tebe od nikoder. Strahu in žalosti ne znam opisati. Nisem jedla, nisem pila, nisem normalno funkcionirala brez tebe. Nihče ni vedel, kje si. Proti večeru pa smo zagledali na dvorišču nekaj na tleh, nekaj črnega in velikega. Ni se premikalo, samo mirno je čepelo v travi. Stekla sem dol in videla, da v travi ležiš ti, moj Bučko. Pogledala sem te in opazila da imaš krvav gobček. Gledala sem naprej in opazila, da si brez polovice prvega zoba in da težko dihaš. Odpeljali smo te k  veterinarju. Jokala sem, trgalo se mi je srce. Spraševala sem se, kdo ti je to naredil. Jezna na ves svet, jezna na ljudi. Na vse ljudi. Zakaj?! Le zakaj je bilo tega treba, le komu si kaj naredil?  Veterinar je ugotovil, da ti je to naredila človeška roka in naj se posuši tistemu, ki je lahko to storil. Naj si tvoj razbiti gobček zapomni za vse življenje, ker jaz sem si ga. Še vedno imam občasno nočne more, v katerih vidim tvojo kri. Ne, ne bom pozabila.



Po štirih letih življenja pri nas si dobil družbo. Mačjo družbo. Sprva je bilo kar naporno, sedaj pa sta z mucem velika prijatelja. Se mi zdi, da si takrat vedel, da je muc v stiski, in mi pustil, da mu pomagam. Tudi ko smo k hiši pripeljali (oziroma je sama prišla) psico Piko, si jo z veseljem sprejel. Čeprav se mi je na trenutke zazdelo, da si malo ljubosumen nanjo, si mi v bodoče pokazal, da se le bojiš, da te ne bomo imeli več tako radi. Dokazali smo ti, da te imamo še bolj. Pravo veselje vaju je gledati s Piko, kako se podita in igrata skupaj, kako delujeta kot mini krdelo. Prečudovita sta.


 Bučko in Muc


 Bučko in Pika

Najina življenjska pot je čudovita, sanjska in vsak dan izpolnjena z najino ljubeznijo. Skozi solze in smeh stopava po tej poti. Naj bo dolga, naj bo na njej čim manj ovir, naj bodo vsaj takšne, ki se jih da preskočiti. Ti jih zelo rad preskakuješ in ti to tudi čudovito uspeva. V moje življenje si prinesel pestrost in lepoto. Od tebe se učim tiste prave radosti, ki mi jih znaš pokazati le ti. Tako nedolžen si, tvoja duša je čista kot kristal. Zahvaljujem se ti za vse, kar si do sedaj naredil zame. Hvala ti za vse srečne dneve, prečudovite sprehode, ki jih ne bom nikoli pozabila, vse sončne zahode in vzhode, ki sva jih videla skupaj, za vse mokre poljubčke, ki si mi jih podaril, za vse vragolije, ki si mi jih ušpičil. Vse ti bom vrnila in le smrt naju lahko loči. Rada te imam, moj Bučko, ostani z mano, igraj se z mano, pozabiva, da sva minljiva.





Avtor zgodbe: Branka Vidmar
Avtor vseh fotografij: Branka Vidmar

---

Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.