Skupaj v dobrem in slabemSamo majhen okrogel kužek je bil, ki se je v smrdljivem pesjaku stiskal k svoji mami, pa vendar je bil mnogo več kot to. Njegov namen na tem svetu je bil že vnaprej začrtan; njen najboljši prijatelj bo, tolažnik v težkih trenutkih, družabnik v času osamljenosti, sopotnik na dolgih sprehodih in najboljši pes na svetu. Na kratko bosta obiskala svet razstav, treningov za vzrejni pregled in svet agilityja.
Predvsem pa ji bo pokazal, da brezpogojna ljubezen obstaja. Ljubezen, ki jo premorejo ljudje okoli nje v trenutku, ko mali okrogli kuža radovedno gleda iz varne bližine svoje mamice, je namreč vedno pogojna. "Če boš popolna, te bodo imeli radi." Ampak popolnost vendar ne obstaja. Ali pač - zavita v majhen topel dlakav paketek.
Ko ga je vzela domov, je imel samo pet tednov in je bil mnogo premajhen, da bi smel zapustiti mamo ter bratce in sestrice, ampak ona tega ni vedela. Ni ji zameril, niti takrat, ko je topla voda z njega spirala smrad pesjaka in ko je v skledi zagledal briketke namesto čokolina, ki ga je bil vajen. Utrujen od dogodivščin, je zaspal in sanjal o stvareh, ki ga še čakajo.
Bil je neverjetno priden mladič. Svoje igrače je v nekaj urah razstavil na prafaktorje, nikoli pa ni uničil ničesar, kar ni bilo njegovo. V samo dveh tednih je osvojil opravljanje potrebe zunaj. Nikoli ni jokal, ko je šla na faks, je pa več kot navdušeno pokazal svoje veselje, ko se je vrnila.
Že kot mlad kuža je spoznal konje. Rad se je igral in tekal z njimi, čeprav je vedel, da ona tega ne mara. Bala se je zanj, ampak on je bil prepričan vase in tudi njeni konji so vedeli, kako daleč lahko gre igra. Včasih so se skupaj potepali ob Savi in take večurne izlete je imel neskončno rad.
Rad je imel tudi druge ljudi - otroke, odrasle, stare - ni pomembno, in druge živali. Navdušen je bil nad mucki, rek "kot pes in mačka" mu je bil od nekdaj tuj. Nepokvarjena in čista duša ne pozna sovraštva. Nekaj let je živel s črno muco Bučo; samo on ji je bil kos. Človeški skrbniki so morali slediti njenim pravilom, on je z njo lahko počel, kar je želel.
Pa še nekaj je ljubil - vodo. V vseh oblikah, tekočo, stoječo, čisto, umazano. Tako je bilo prav, to je imel zapisano v genih. Zlati prinašalec.
Na vzrejnem pregledu je z največjim veseljem prinesel igračo že na suhem, še raje pa iz vode. Ona je bila zelo ponosna, čeprav je bil njegov uspeh bolj malo tudi njen. To, kar je prikazal, je imel v krvi in ni bilo rezultat treninga ali vzgoje. To je rad počel, pri tem je užival življenje. Še bolj vesela pa je bila izvidov slikanja kolkov. Popolni, brez kakršnihkoli napak, taki kot on. In ker je tako dobro opravil, so jo prosili, naj ima eno leglo. Pogledat jih je šla, ko so bili še čisto majhni knedeljčki, in če so kaj pobrali po očetu, mora biti nekje v naši lepi deželici nekaj zelo srečnih pasjih lastnikov.
V njenem življenju ni bilo vedno vse tako, kot bi si želela. Bila so obdobja, ko je jedel najcenejše brikete. In prišlo je tudi obdobje, ko je bila ona lačna, da je lahko on vsaj nekaj pojedel. Pa ji tudi tega ni zameril; enako rad jo je imel kot prej, ko je dobival hrano prestižnih znamk. Vseeno mu je bilo, kje spita, samo da sta skupaj. Potem je šla; rekli so mu, da je v bolnici. Ves mesec se ponoči ni mogel stiskati k njej in vmes jo je samo nekajkrat videl. Ampak tudi to je minilo.
Ker je šlo življenje toliko časa na slabše in ker je bil on na trenutke še edina njena vez z realnostjo, edino, kar jo je zanimalo in za kar se je bila pripravljena potruditi, se je počasi moralo obrniti na bolje. On je bil tisti, ki jo je zvlekel na Rožnik, pa čeprav bi najraje vse dneve preležala. On je bil tisti, za katerega je zbrala moči in našla službo. Nobena tableta in nobena terapija nista mogli storiti tega, kar je storil on - vrnil jo je v življenje.
Vedel je, kdaj je žalostna, in vesel je bil, ker to ni bilo več tako pogosto. Večkrat sta skupaj uživala zunaj na soncu, in čeprav je bila veliko v službi, je bil čas z njo zdaj spet kakovostnejši, ravno tako kot briketi, ki mu jih je vsak dan nasula v njegovo skledo.
Potem je k njej začel hodit na obiske fant, za katerega je takoj vedel, da je dobrega srca. Zelo hitro sta vzljubila en drugega. Kmalu sta se fant in dekle preselila v skupno stanovanjce, vendar on ni smel z njima. Kratek čas je živel v prazni hiši v njuni bližini, in čeprav sta bila čez dan veliko pri njem, so vsi trije pogrešali večerno crkljanje in nočno stiskanje. Potem nista več zdržala. Prišel je na en obisk, pa na drugi in tretji. Peti obisk se je nekoliko zavlekel, in če smo čisto pošteni, lahko priznamo, da leto in pol ni več samo obisk, ampak je življenje na črno.
In ker je pri njiju že pes živel na črno, je bilo čisto vseeno, če k njim pride še maček. Ljubek črno-bel mladiček, zavržen, glistav, suh in z mikrosporijo, se je v nekaj mesecih spremenil v scrkljanega, mehkega, prijaznega mladega mucka.
Nekega dne, kmalu po novem letu, so se preselili. Nekoliko več prostora je s seboj prineslo predvsem čisto vest. In ker so živali dovoljene, so v svoj dom sprejeli še enega mačka.
To pa je pravo pasje življenje v najboljšem pomenu besede. Zdaj, ko je dlaka na pasjem gobčku že čisto siva in ko je vstajanje že podvig, je on še vedno vesel, da je z njo. Nič ga ne moti, ko oba mačka, še mlada in polna energije, skačeta po njem. Vesel ju je, malo ga pomladita. In vesel je, ko so zvečer vsi skupaj stisnjeni na eni postelji - dva človeka, dva mačka in on, najboljši pes na svetu.
Ga pa na stara leta čaka še ena sprememba. Še to poletje bo ona spet odšla v bolnico, tokrat z veliko prijetnejšim razlogom. Domov se bo namreč vrnila s štručko, nad katero bo - o tem je prepričana - navdušen. Prepričana pa je še o nečem: vsak, ki kdaj v življenju spozna takega psa, mora postati ljubitelj živali. Nemogoče je poznati takega psa in ga ne imeti rad. In ona ve, da je to najboljša popotnica, ki jo lahko pes da njenemu še nerojenemu sinu.
Življenje, pasje ali človeško, ima svoje vzpone in padce. Nekaterim je lažje, drugi se na poti srečajo s težkimi preizkušnjami. Vse pa se da premagati, če te le ima nekdo brezpogojno rad in imaš ti ravno tako rad njega.
Avtor zgodbe: Vixen
Avtor vseh šestih slik: Berce Petra, med letoma 1997 in 2009
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.