Cockta, osvežilna psička z mehurčki

K meni je prišla 8. decembra 2007, in to precej po naključju. Iskala sem psičko manjše rasti za mamo, ki je ostala brez svoje Kaje. Vsak večer sem brskala po straneh raznih zavetišč in lepega dne opazila navihano teriersko faco, za katero je Sašenka takrat napisala:

"He, he, taka je bila moja sošolka, ko ji je peroksid lase skuril. Samo Leji to neizmerno paše in je tak cortek (moji sošolki pa ni)."

Videti pa je bila takole:


 slika: arhiv zavetišča Horjul, avtor: Polona Samec

Kot primerno rezervo sem si zamislila še Lili, ki je bila v Horjul sprejeta z mladičkom (danes slavnim prvakom agilityja Bucijem iz Maribora). Takoj naslednji dan sem poklicala v zavetišče in se dogovorila za obisk takoj po izteku karantene. Pa še enkrat napišem, da ne bo pomote: šla sem po psičko za mamo, ne zase. Pri meni sta že stanovali dve yorkshirski terierki. Tudi me smo nekaj mesecev prej ostale brez tretje yorkice, častitljivih 18 let stare June; in še nekaj časa nisem nameravala imeti zraven še tretjega psa. No, zarečenega kruha se seveda največ poje!

Takoj po prihodu v zavetišče se mi je dobesedno obesilo za vrat nekaj nepopisno živahnega, blond s suhimi nogicami, dolgim jezikom in zvezdicami v očeh. Dobila sem 600 lupčkov vsepovsod in že sem bila začarana. Tudi mami je bila všeč, vendar jo je kot starejšo gospo malo zaskrbelo, kako bo krotila multi energično poskakujočo teriersko kepico. Tej se je ob priboljških v mojem žepu itak čisto poslabšalo in je kar na mestu poskakovala v višino kot gazela, da se je ne bi sramovala niti kakšna olimpijska reprezentanca.

Mama se je odločila za že odraslo, bolj mirno Lili. Ta je danes naša srčkana Čopka, v kratkem obdobju svoje slave znana tudi kot mamica treh malih grehkov (khm, khm ...). Meni se je pa kar nos povesil in bilo mi je nadvse težko pri srcu za smrkljico, ki je še vedno sedela - no, bolj poskakovala - v mojem naročju in migala z repkom kot propeler, da je bil vsepovsod naokoli prepih. No, Polona me je takoj pogruntala in izrekla zgodovinske besede: "Ja, pa obe vzem'te!"  (Ta pa zna ...)

Najbrž sem imela še nekaj minut v oblačku narisan precej velik vprašaj nad glavo, ko sem mrzlično tuhtala, kako naj to izpeljem, čeprav sem v bistvu takoj vedela, da bom. Seveda sva domov vzeli obe; in to se je izkazalo za eno boljših odločitev v mojem življenju. Toliko sonca, kolikor mi ga iz dneva v dan daje ta mali zlomek navihani, se z denarjem ne da kupiti.


 "Tukaj sem še majhna", avtor: Deana Potza

Še isti dan je dobila ime: COCKTA. Prvič zato, ker imam že Sherry in Pepsi, da stilsko paše zraven - predvsem pa zato, ker je tako zelo mehurčkasta in osvežujoča. In simpatično pritegnjena, totalno blesava horjulska krivozoba terierka.

Ker se nisem imela časa psihično pripraviti na mladiča, mi je na začetku dala vetra. Naokoli sem hodila s podočnjaki in z muskelfibrom, hkrati pa sem neznansko uživala in se smejala kot že dolgo ne. Veliko energije mi je sicer pobrala Pepsi, ki je bila ob prihodu nove članice v našo družino na smrt užaljena in se je v bistvu hotela kar odseliti. K sreči sem tudi to že prej dala skozi. Prav ona je namreč kot mladiček prišla k takrat 14-letni Juni in ji je od jutra do večera najedala do nezavesti - zato sem približno vedela, kako se stvari streže in nisem izgubila potrpežljivosti, pa je šlo. Danes so vse tri velike prijateljice. Ta mali dve velikokrat celo uporabljata Cockto namesto povštra - takrat so tako srčkane, da sem čisto ganjena (nora baba).


 Princeske; avtor: Deana Potza

Odkar imam Cockto, smo vsak dan vsaj štirikrat zunaj, od tega enkrat na približno dveurnem sprehodu. In to v vsakem vremenu. Da bi šli yorkici prej v nalivu ven za več kot 3 minute, je bila znanstvena fantastika. Zdaj pa gresta, pa še prav zadovoljno skakljata in vohljata naokoli. V avto jih vse tri odnese kar z zaletom, ker to pomeni žuuuur - nekam gremo, akcija!

Medtem, ko se mi relativno mirno sprehajamo, Cockta preteče cel maraton. Prevohati mora absolutno VSE: gor, dol, levo in desno. Prinese približno 150 palic, izkoplje kakšnih 30 lukenj, uniči dva do tri grme, izvede nekaj hitrostnih dirkanj ob srečanju s prijateljčki in skrbi za urejenost travnatih površin s tem, da se na njih večkrat izdatno povalja. Razne smrdeče svinjarije je, hvala bogu, ne zanimajo - vsaj ne do te mere, da bi se v njih naparfumirala. Povoha, pa gre naprej. Kar v bistvu sploh ni v skladu z njenim karakterjem ... ampak je zato še ne bom peljala k pasjemu psihiatru. Bom raje modro tiho, da si ne bi kdaj v prihodnosti premislila.


 Zimske radosti z rdečo bundo; avtor: Deana Potza

Razen tega, da je kot mladič ukradla s pulta skoraj polno vrečo briketov, jo pojedla in potem ves dan bruhala, ni ušpičila pravzaprav nič posebnega. Ničesar ni zgrizla ali kako drugače uničila - vzoren pes! Ni utegnila, ker je ves čas polno zaposlena - z grizenjem bikovk, opazovanjem prometa (in golobov) čez steklena vrata, nadzorovanjem mene v kopalnici - da o kuhinji ne govorimo; sesalca sploh ne potrebujem. Zadnje čase enkrat na dan dobi tudi prav posebno, inteligentno pasjo igračo znamke Nina Ottoson, pri kateri mora s tačko ali z gobčkom premikati kocke, da pride do priboljškov. To sem naročila po internetu iz Švedske, zdaj pa že razmišljam o nakupu še ene malo bolj komplicirane igre, ker je mala intelektualka tole čisto prehitro pogruntala. Paris Hilton je za mene vajenka, vam rečem.


 Pogovor s Kocbekom v Tivoliju; avtor: Deana Potza

Saj vem, da pretiravam, ampak si ne morem pomagati: zimske garderobe ima skoraj več kot jaz, ovratnic in povodcev tudi za vsako priložnost, višek pa so seveda čisto prave poštne znamke z njenim portretom. Saj vendar ne morejo imeti svoje znamke samo Sherry, Pepsi ter angleška kraljica! (A sem že povedala tisto od Paris Hilton ...?)

Zraven moje postelje ima parkirano največje možno ležišče, kjer včasih zvečer celo zaspi. Še posebno, če je na obisku Čopka; potem se tam valjata obe, pa še za kakšnega ostane prostor. Zjutraj pa jo večinoma najdem pri sebi pod kovtrom, kamor se ponoči strokovno priplazi in namontira tako, da me sploh ne zbudi. To mi še zdaj ni čisto jasno, ker yorkici vedno slišim in čutim, če lezeta ven in noter. Cockta pa očitno trenira za sprejem v službo pri FBI, kjer bo plasirala prisluškovalne naprave v sovražnikovih prostorih, ne da bi jo sploh kdo opazil.

Tudi pri popoldanskem počitku po kosilu je zelo rada pokrita z dekico, ki si jo kar sama povleče tudi čez glavo. Dokler se tega nisem navadila, sem si mislila, da se bo reva vendar zadušila - zdaj pa že vem, da ji blazno prijata toplota in tema pri počitku. Za pokrivanje same sebe je prava specialistka. Ko gledam, kaj ustvarja, včasih umiram od smeha.

Čeprav se večino časa obnaša kot en hipi na spidu, zna biti tudi zelo fina dama. To rada pokaže v kavarnah, kjer se vzorno obnaša - še posebno, ko si zaželi malo smetane ali sladoleda. Ker je v našem stalnem lokalu ljubljenka vsega strežnega osebja, ponavadi eno ali drugo tudi dobi.


 Prav nič damsko smrčanje; avtor: Deana Potza

Enako nora sem na  vse svoje psičke, vsaka posebej je na prvem mestu. (To izjavo najbrž lahko razumejo samo mame, ki imajo več otrok ali pa tiste druge mame, ki imajo več živali; ampak je resnična.)
Prav Cockta pa mi je - oziroma vsem nam - spremenila življenje na bolje. To je en tak izredno terapevtski pes, ob katerem enostavno ne moreš biti slabe volje. Svojo neizmerno energijo prenaša na vse okoli sebe, hkrati pa zna biti tako prisrčno priliznjena, da bi se še kamen stopil. Če sem prej po 12 urah službe z začetkom ob 4h zjutraj samo še padla na kavč, malo jamrala in se smilila sama sebi, se zdaj preoblečem in preobujem, pa še dve uri tečem z živo multivitaminsko tableto (in malimi priveski) po naravi. In utrujenost kar mine - same sebe ne spoznam. Kar naenkrat si ne razbijam več glave s problemi, zaradi katerih prej cele noči nisem spala. Zdaj spim kot top, zraven pa ena blond kosmata rolca občasno zavzdihne v stilu "ahhhh ... kok je meni težko". Drugi dve rolci sta ponoči tiho, čeprav sta verjetno enakega mnenja.


 Spomladanski šopek; avtor: Deana Potza

Zaključila bom pa kar v stilu znane reklame:

Začetna oprema za novega kužka: 150 evrov
Nakup yorkija z rodovnikom: 800 (in več) evrov
Življenje s psom, posvojenim v zavetišču Horjul – NEPRECENLJIVO.


 Miss Cockta; avtor: Deana Potza

Avtor zgodbe: Pepsi

---

Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.