Pet tac
Flip
Avtor: Irina IvšičA kako se je vse začelo? Ja, na začetku, menda. Majhna, pridna, srčkana, nežna, nerodna, črna kepa, se je tiho prikradla v moje življenje. Bil je popoln mladič, hmmm, verjetno črnega in malo belega, mogoče rjavega psa.
Hja, lahko bi bil takšen začetek. Pa ni bil. Prihod Flipa v moje življenje je bil vse drugo razen miren. Njegov prihod je bil kot orkanski veter, ki zadane majhno vasico, ko še vsi spijo. Njegov prihod je bil veličastno moker in smrdljiv. Rahlo podivjan in navihan. Hudomušno nagajiv in odločen, da mi pokaže, kako se uživa v trenutkih, ki jih drugi težko razumejo.
Sama si kriva, mi Boštjan večkrat pravi, ko se borim z njegovo navihano naravo. Sama si ga izbrala. Seveda sem ga. In še enkrat bi ga. Nedvomno. Flip je bil izbran z vsem srcem in razumom, tako kot se spodobi, ko se odločaš za tako posebnega prijatelja. Da je norc, sem vedela, še preden sem imela čast doživeti in izkusiti to na svoji koži. Moj črno-beli norc je. In prav tu se začne zgodba o
moji sreči na vrvici ...
NAJIN PLES
Kravata za ples
Avtor: Irina IvšičKončno doma. Po dolgi vožnji v Horjul sem nestrpno čakala, da ga pripeljemo domov. Prisežem, da se mi je zdelo, da je Polona printala pogodbo za posvojitev dlje, kot je trajala sama pot do Horjula. Flipovi prvi koraki z mano so bili precej nerodni. Počutila sem se kot nerodna plesalka s še bolj nerodnim plesalcem, ki me na vsakem drugem koraku pohodi ali spotakne. Super, imam psa, ki me spotika. O.K., malo razmislimo, sem si rekla. To spotikanje zna biti tudi dobro. Bo dobra vaja za reflekse in ravnotežje, če se slučajno v teh časih recesije, kdaj odločim pridružiti cirkusu za dodatni zaslužek. Bingo. Najina prva težava je rešena. To pa res ni bilo tako strašno. Če bo vse potekalo tako, bova še odlična soplesalca.
ŠKARJE
Moja prva in zadnja stranka v frizerskem salonu
Avtor: Irina IvšičPrvič sem zarezala v njegovo dlako čisto po naključju. Pod ušesom sem našla »dread«, ki ga je bilo treba odstriči po hitrem postopku. Tako, zdaj je pa res čudovit. Skopan, dišeč, skrtačen, črn. Potem pa se zgodi. Na repu ima dolgo dlako in nekje med divjanjem na travniku je pobral ježka, rastlinskega, da se razume. Niste še videli ježka, ki bi bil tako zapleten v pasjo dlako. Zahtevna naloga za novopečeno frizerko. Pa sem si spet drznila vzeti škarje v roke. Rez, rez, rez. Še malo tu in malo tam. Samo malo še, da izenačim. Tako. Ajoj! Paaaaaaaalma. Rep sem mu ostrigla na palmo. Tu se je moja kariera frizerke končala. Tako sem vsaj mislila. Moje delo se je pravzaprav končalo nekaj časa kasneje, ko sem lastnoročno izstrigla labradorca. Iz sreče na vrvici je postal pravi pravcati labradorec. Wow! Stara grda dlaka je šla ven in zrasla bo nova. Škarij ne potrebujemo več.
KOLEGA MAJ in AGILITYDragocen občutek je, ko si zaželen. Kdo drug kot pravi prijatelj, ti bo znal to tudi pokazati. Prav je, da pomagaš svojemu kosmatincu najti prijatelja. Flip ga je našel. Pravega zanj. Nekoga, ki mu je kos. Z ramo ob rami se veselita in norita. Dalmatinček Maj, terapevt, ki mu ni para. Prijatelji znajo biti tisti, ki te nad čim tudi navdušijo. Pravzaprav je norenje s terapevtom odprlo Flipu čisto nov svet, svet ovir in tunelov. Takrat se je prvič srečal z agilityjem in pri tem zelooooo užival. Tako zelo, da sem si za trenutek drznila predstavljati v svoji domišljiji Flipa na tekmi agilityja, kako umikajo ovire za njim, ko jih preskoči ali preteče. Zakaj? Je tole dovolj prepričljivo?
KLIK - video posnetek Avtor posnetka: Melani Skornšek
Z ramo ob rami
Avtor: Irina Ivšič
Tunel
Avtor: Irina IvšičTorej, agility bo!
PES IMA ZOBEZ leti pozabiš, kako destruktivni znajo biti pasji zobje. Flip se na začetku ni nič "šparal". Bil je lačen ... lačen opreme in pohištva. Daljinec, stol, kovter, vse Mišine miške, vse Rokijeve igrače, nogavice, copate, vse kuhinjske krpe, vilede, knjige ... seznam se nadaljuje.
Avtor: Irina IvšičSamo čakala sem, kdaj bo pregriznil ploščice v kuhinji, kjer je bila njegova postojanka, ko nas ni bilo doma. Pa se je nekako sprijaznil, da tako mora biti. Ko nas ni doma, on spi, ko smo doma, nori. Zmaga za mojo srečo na vrvici. Lahko bi zmagala tudi z boksom, še prej pa bi morala zakupiti kakšen dodaten kvadratni meter prostora v stanovanju. Ali pa obesiti kletko na strop. Flip, črn kanarček v ptičji kletki. Trenutno je kuhinja dovolj varna kletka za mojega Flipa. Vseeno pa boks bo!
40-DNEVNI POST Najino prvo tehtanje je pokazalo, da se je zredil za
minus en kg. Halo, za minus se je zredil. Za en minus me že ne bo skrbelo. Potem se je zredil še za en minus in še za en. Skupaj jih je bilo že minus štiri. Za štiri minuse se je zredil. S 35 je padel na 31. Seveda sem mu dajala jesti. Ampak on je raje jedel krpe, copate, nogavice, igrače. Kako nahraniti psa, ki enostavno noče jesti? 40 dni se je postil. Brikete je pojedel le na silo. Vsak dan ista zgodba. Obroki, ko sem mu dajala briket za briketom v usta, so trajali tudi po 20 minut. Še dobro, da je bil lepo rejen, ko je prišel iz Horjula, zato se mu ta post ni poznal preveč. Potem pa sem imela dovolj. Po nasvetu sem se odločila, da en dan ne dobi nič. Ti bom dala jaz post, sem si mislila. Privoščila sem mu stoodstotni "nature" post s H2O. Prišlo je jutro in tudi čas kosila. Sveže pomita skleda, dobri zdravi briketi in, upam, lačen pes. Spustim skledo in čakam. Počasi začne zobati, enega za drugim, dokler se ne zasveti dno posode. Prvič, odkar je pri nas, sem dejansko videla, kako je videti dno prazne Flipove posode. Woo hoo! Tistega dne se je Flipov post končal. Zdaj zmaže vse. Še ena skupna zmaga!
Laaaaačen
Avtor: Irina IvšičLABODJE JEZEROZačetek leta je prinesel nova odkritja. Flipi je odkril ...
Avtor: Irina IvšičOdkrila sem sledni povodec in naročila podaljšanega 20-metrskega. Še ena zmaga. Zdaj bo lahko varno divjal, jaz pa bom brez skrbi gledala njegovo svobodno veselje. To, da se malo bolj zanima za ptice, sem že vedela. Vse skupaj sem si razlagala malo po svoje, da je pač navihan in jih rad malo prestraši. Toda na navaden zimski dan, 31. januarja 2009, sem ugotovila, kaj to dejansko pomeni. Ni mogel iz svoje kože, čeprav so bili labodi daleč stran. Enostavno jih je moral pozdraviti od blizu. Tako sunkovito me je povlekel, da sem padla po zasneženem hribčku. Ko sem se po kotaljenju pobrala in gledala, kako Flip s slednim povodcem izginja v daljavi, sem si zaželela, da bi lahko poletela za njim. Pa nisem mogla. Po nekaj minutah je prišel nazaj. Nazaj k meni je prišel. Tisti trenutek je bilo pomembno samo to, da je na varnem ob meni. Nisem še imela psa z lovskim nagonom. Niti sanjalo se mi ni, kaj to pomeni. Od tistega trenutka naprej sem vedela. Flip je zagrizen ptičar. Verjetno se marsikomu niti ne sanja, kaj to pomeni. Mogoče vam bo spodnji filmček pomagal razumeti
.
KLIK - video posnetek Vir: InternetOd takrat naprej se je marsikaj spremenilo. Ne morem spremeniti tega, kar Flip je. Lahko pa ga obvarujem in zaščitim, se odzovem, še preden se odloči ušpičiti kakšno neumnost. Ni mi težko in ne počutim se prikrajšano, ker je takšen. Saj je vendar moj!
KINETIČNA ENERGIJA PSAV trenutku, ko si zamisli, bi rad prišel do tega ali onega. Navdušen je nad vsem. Še mravljo opazuje, kako se ji mudi, in tišči nos v tla, dokler je, uboge reve, ne zmečka. Njegovo energijo najbolje opiše tale slika ...
Kinetična energija psa
Avtor: Irina IvšičVčasih se mi zdi, da mi oči še pol ure po prihodu domov skačejo v vse smeri - kot tiste žogice v bobnu pri žrebanju za loto. To je zaradi Flipa, vedno veselo skaklja in poletava sem in tja, levo in desno. Vedno vem, kdaj je čas za pomoč. In tudi tokrat smo našli rešitev. Ker ga z Boštjanom vedno vzameva zraven, ko gremo na izlet ali v hribe, je treba nekako krotiti to njegovo viharno naravo. Halti je za Flipa, kar je sidro za ladjo. Prizemlji ga ravno toliko, da je vsaj nekaj časa pri miru. Vsaj toliko, da si jaz odpočijem
. Ob njem imaš občutek, da lahko osvojiš katerikoli vrh na svetu, ker če sam ne zmoreš, te Flipi zvleče do cilja. Veliko lažje je doseči vrh, ko je Flip poleg.
Flip ni nemogoč pes. Le pet tac ima. Ob vsej tej njegovi energiji in navdušenju nad vsem, kar živi, imam včasih res občutek, kot da jih ima pet in ne štiri. Flip ima v svojem majhnem srčku toliko predalčkov in prav v vsakem je shranjeno nekaj zame, nekaj, ker se me dotakne. Eden je za srečo in eden za potrpljenje. Ima predal za domišljavost, celo lenobo ima čisto v svojem predalu. Vsak pes je malo drugačen. Eni so tečni, drugi tihi, tretji malo jezni, nekateri do ušes nasmejani. Pomembno je, da jim prisluhneš, da slišiš, kaj ti imajo za povedati, in jih vodiš. Jaz ga slišim. Flip je moja sreča na vrvici!
KLIK - video posnetek Vir: Internet 
Sreča na vrvici
Avtor: Irina IvšičAvtorica zgodbe: Irina Ivšič
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
