Ko se nasmehne sreča - Maik

Bilo je na božični dan leta 2007, ko sem prejela klic za tri mlade kužke. Po glavi se mi je pletlo, kaj storiti, kako situacijo rešiti ravno na božični večer. Odločila sem se, da grem po pse in jih na željo moje družine odpeljem v zavetišče, menda si pa ja zaslužimo božič brez "odvečnih" tujih psov ...

Bila sem skeptična glede tega, da bi jih peljala v azil, malih revčkov še videla nisem, pa sem jih goreče želela nastaniti v toplo hišo. Konec koncev lahko to storijo najditelji, saj ni moja dolžnost odpeljati psa, ki ga je nekdo našel, v zavetišče. Vendar sem razmišljala drugače. Počutila sem se počaščeno, da se ljudje v takšnih trenutkih obrnejo name. Takrat se počutim sposobna, srečna in zadovoljna. Čeprav se zavedam, kaj sledi, če najdenega psa namestim sama.

Zahvalim se lahko groznemu sneženju, da doma niso vztrajali pri tem, da pse odpeljem v azil. Po pse sem vznemirjena odšla po zasneženi cesti, vedoč, da bodo psi nastanjeni pri meni. Bili so trije, dva črna kot oglje, tretji pa bolj resaste dlake, črno-rjav; stari dobrih pet mesecev. Bili so prestrašeni, prezebli, verjetno tudi zelo lačni. En kuža se mi je zdel sumljiv že od prvega trenutka, njegov zadnji del trupa se enostavno ni skladal s sprednjim. Pa vendar se takrat nisem pretirano ubadala s tem. Kuža je hodil normalno in to je bilo glavno.


 Iz zasnežene ceste na topel kavč
 Avtor: Teja Martinovič

Kužki so hitro dobili začasna imena - Mulc, Lump in Nežko. Opravili smo vse, kar je treba, se cepili pri veterinarju in že po štirinajstih dneh sta Nežko in Lump odšla novim dogodivščinam naproti. Nežko, preimenovan v Whiskeyja, je odpotoval v nov dom kar v Avstrijo, Lump, po novem Rex, pa je ostal v Sloveniji. Začasno življenje s petimi psi se je zame tako končalo in po eni strani sem si kar malce oddahnila. Tako je ostal le še Mulc, ki je bil prav tako preimenovan - postal je Maik.

Vendar se je počasi moj sum na njegov nenavaden zadnji konec trupa izkazal za utemeljenega. Ker smo veliko hodili, je Maik začel za kratek čas šepati na zadnjo desno tačko, nato pa na tačko sploh ni več stopil in je skakal po treh. Kasneje se je izkazalo kot pozitivno, da sem ga preobremenila, saj se je končno fizično pokazalo, da je s psom nekaj narobe. Šla sva se pokazat veterinarju, kjer je bilo ugotovljeno alarmno stanje. Stara poškodba, ki lahko slej ali prej povzroči odmrtje Maikove tačke. Kaj sedaj? Odločitev je padla, pes ne gre prej od mene, dokler ga ne operiramo in popolnoma ne okreva. Določili smo datum operacije, dogovorjeno je bilo kritje stroškov, jaz pa sem zagotovila, da bom med okrevanjem poskrbela za Maika.


 Nežen pogled
 Avtor: Teja Martinovič

Stvari so se zapletle le dan pred operacijo. Z mojima dvema psoma, Oxo in Tayosom, ter malim Maikom sem bila na sprehodu, ko so se mimo peljali Romi, ustavili avto in skočili iz avta kot divjaki. Ni se mi sanjalo, kaj se dogaja. Začeli so me obtoževati, da imam njihovega psa, kje sta še preostala dva in da jim ga moram dati nazaj. Nič mi ni bilo jasno, saj so bili kužki najdeni kar nekaj kilometrov stran od romske hiše. Zgovarjala sem se, da mi je psa podarila prijateljica in se delala nevedno o preostalih dveh psih. Vseeno so noreli in trdili, da je Maik njihov pes. Ko so se končno odpeljali, sem si oddahnila, vednar ne za dolgo. Pripeljali so se nazaj, takrat pa sem imela zadosti in sem poklicala policijo. Tisti dan si bom zapomnila za vse življenje! Romi so krožili okoli naše hiše, po ulici se je vozila policija, pred romsko hišo je mrgolelo policijskih avtomobilov ... Jaz sem se tresla, jokala, se prerekala z njimi, dopovedovala policajem, da Romi nimajo več pravic do psa, objemala Maika ...

Počutila sem se kot v grozljivki! Jasno je, kako je z najdenim psom, ki ni označen in se pri nekomu nahaja več kot osem dni. Vendar za Rome očitno ne veljajo naši zakoni. En dan pred Maikovo operacijo sem dobila pogoj, da moram psa plačati ali pa vrniti. Ob misli, da bi jim psa izročila, se mi je kar mešalo! Policija je posredovala, vendar niso mogli storiti nič. Dejali so mi le, naj jih ob morebitnih problemih spet pokličem. Ker psa nisem hotela izročiti, smo bili vsi skupaj, z mojo družino vred, deležni velikih groženj. Jasno mi je bilo, da ne bodo odnehali in da so sposobni uresničiti grožnje, ki so me spravljale v obup in nemočen bes. Obstajala je le še ena rešitev - plačati svojega lastnega psa! Maik je bil moja »last«, saj sem bila po njegovih treh tednih bivanja pri meni zanj odgovorna in dolžna skrbeti zanj. Ker nisem imela zahtevane vsote, sem bila omrtvičena in obupana ...
Z Maikom bova večno hvaležna osebi, ki me je rešila te godlje!

OPERACIJA

Zjutraj sem Maika pustila na veterini in upala na najboljši možni izid. Odstranili so mu glavico stegnenice, saj je bila zadeva, po domače povedano, že "gnila". Prvo noč je tulil ob vsakem premiku, da se mi je trgalo srce. Naslednje dni sva se pridno vozila na previjanja, tačka je bila suha in brez mišic. Končno je napočil dan, ko sva se poslovila od povojev. Pa vendar se je začelo najpomembnejše; rehabilitacija tačke je bila pomembna za gibljivost in normalno uporabo v prihodnosti. Vsak dan sva telovadila in počasi je operirano tačko stegnil skoraj toliko kot zdravo.

Sprehodi so bili vsak dan daljši. Nekaj časa je še obremenjeval samo zdravo zadnjo tačko, počasi pa se je to spreminjalo in danes uporablja obe enakomerno. Pred operacijo je bilo rečeno, da bo morda šepal zaradi krajše tačke, ki je bila operirana. Vendar ne šepa popolnoma nič!


 Igram se, čeprav sem bil nedavno operiran!
 Avtor: Teja Martinovič


 Le kdaj bom lahko dirjal?
 Avtor: Teja Martinovič

KDO GA BO POSVOJIL IN VZROK POŠKODBE

Napočil je čas, da Maiku poiščem nov dom. Tako se je že privadil na naš ritem, navezal na Oxo in Tayosa, predvsem pa name, sprejel vse druge živali v hiši, hirearhijo in hišni red, da ... Da sem razmišljala, da bi jaz postala njegov posvojitelj. In tako je Maik ostal pri meni.

Sprejel je vse živali v našem "mini živalskem vrtu". Niti majhni miški ne naredi nič. S podgano Laro sta velika prijatelja, s Činčijem pa se skupaj podita. Spoznal je tudi konje, do katerih se je obnašal popolnoma nevtralno. Sprva sem imela kar precej težav z navajanjem na to, da je Maik majhen pes, nisem imela občutka, kako ga vzgajati, pozabljala sem, da moram gledati pod noge, predvsem pa si nisem predstavljala, kako se majhnega psa šola. Sploh pri treh velikih psih. Maik je postal pravi mali vražiček, začel je preizkušati meje (jaz pa sem se morala naučiti postavljati meje majhni žverci), postal je živahen kot mali hudiček, a vendar je v njem ostala sled preteklosti.

Moja reakcija na njegovo panično obnašanje je bila ta, da sem začela razmišljati, kaj se je revčku sploh zgodilo. V določenih situacijah je bil tako prestrašen, da je dobesedno kričal. Bil je nezaupljiv do ljudi. Če je videl metlo, je zbežal, kolikor so ga nesle tačke. Na začetku je celo kakšno mojo kretnjo smatral kot grožnjo in je ves prestrašen stekel iz prostora. Bal se je moških, paničen je bil pred majhnimi otroci ... Ker je danes Maik čisto drugačen pes, se sploh ne spominjam več vseh njegovih strahov. Pa vendar so me situacije, v katerih je bil paničen, napeljale na to, da je morda njegovo poškodbo povzročil človek. Hudoba brez srca!


 Potepanje po naravi
 Avtor: Nina Berus

Ker je bil majhen, sem ga imela na črno v Ljubljani med študijem. Začela sem ga še bolj fizično obremenjevati, z mano je tekel, ko sem rolala in kolesarila. Niti 20 kilometrov mu ni bil prevelik problem.


 S tole potovalko brez mene ne greš nikamor!
 Avtor: Teja Martinovič

V Ljubljani sva začela obiskovati Zavod za osebe po možganskih poškodbah, veselita me namreč humanitarna dejavnost in psi terapevti. Tisti čas je Maik že pozabljal na svojo grdo preteklost, saj sem mu vseskozi dokazovala, da se ljudi, velikih ali majhnih, mladih ali starih, nima kaj bati. Eden izmed njegovih dosežkov v Ljubljani je tudi ta, da je našel ubogo mlado muco, ko sva iz železniške postaje hodila proti stanovanju (prednost odvezanega psa, hehe). Žal (ali sreča, da je bila muca sploh najdena) pa sva ji le skrajšala muke, saj je bila potrebna evtanazija.

MAIK DANES

Danes je Maik popolnoma drugačen pes kot na začetku najine poti. Zaupljiv, živahen, poln energije, rad ima majhne otroke in ne pusti se več tako zlahka prestrašiti.


 Ne bojim se niti velikih kač!
 Avtor: Teja Martinovič

Maik je moj najmanjši pes, hkrati pa moj pes z največ "poslanstvi".
Trenutno se mali šola za uspešno opravljen izpit Bbh, pridno pa že dela na tem, da bo nekoč reševalni pes, morda celo pes terapevt ...
Ker ima zelo dober nos, mu pravim iskalec živali, tako mrtvih kot živih, s čimer se je že velikokrat izkazal na terenu.
Tečeva na prireditvah in tekmovanjih, najino zadnje tekmovanje je bil Tek za srce, kjer sva med 252 tekmovalci dosegla 11. mesto.
Je hvaležen pes, poln energije in zadovoljstva. Repek maha neprestano. Nočem sploh razmišljati, kako bi živel pri Romih, kje bi spal in kako bi se končalo "gnitje" zadnje tačke. Najpomembneje je to, da spi na postelji, ob meni, ima ob sebi krdelo štirinožcev, polno skledo, potrebno nego, varnost in ljubezen. Nasmehnila se mu je sreča, zagotovo. Meni pa tudi!


 Moj, moj mali črnuh!
 Avtor: Nina Berus

Avtorica zgodbe: Teja Martinovič

---

Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.