Kuža Skoki, Škofja Loka, in Poco, škatla1 : 0 ZAME"Neoznačen, star do enega leta, prijazen, povožen. Hudo polomljena medenica in zadnja tačka. Fotka sledi." Tako se je glasilo prvo sporočilo.
Sledila je fotka, na njej pa polomljen svaljkast kup nesreče.
Avtor: neznan (slika last Zavetišča Horjul)Nisem človek, ki bi se zaljubil v fotko, ampak ta mi je pa segla tja nekam v globino. Sledil je en tak hecen dialog med mano in mojim Larsom na temo: če bi slučajno kdaj imela psa, bi lahko imela tega ali pa kakega ravno tako zmahanega. Lars je to razumel kot: za zdaj še ne bova imela psa. Jaz pa kot: nujno pošlji mail v Zavetišče Horjul in povej, da se zanimaš za psa tipa Skoki ali pa prav zanj. A ni super, kako se moški in ženske tako odlično dopolnjujemo in razumemo? Treba je bilo samo še priti iz Norveške, kjer sva prebivala, v Slovenijo, pa iz "Slovenije" v Horjul.
Na drugem koncu sveta je istočasno moja mama ravno tako budno spremljala dogajanje v horjulskem zavetišču. Dve leti je čakala in čakala, da se bo končno reinkarnirala naša pokojna šnavcerka Lu. In potem jo je "našla". Tako sva začeli spletkariti. Čisto potiho, vsaka zase - še druga za drugo nekaj časa nisva vedeli.
V četrtek, 21. februarja 2008, sem se z Larsom preselila nazaj v Slovenijo in v petek zjutraj smo se vsi skupaj odpravili v Horjul, še mojega dragega fotra smo nekako prisilili, da je šel z nami. Takrat je bil še v fazi žalovanja, prepričan, da nikoli več ne bo imel psa (ne on, ne kdorkoli od nas). Ker sva mu z mamo zatrdili, da gremo res samo gledat in niti pod razno posvajat, je privolil. Moška sta v avtu mirno pomenkovala, z mamo pa sva bili precej živčni in osredotočeni. Počutila sem se kot otrok.
Lars še danes trdi, da nisva bila zmenjena, da bova kar takoj posvojila Skokija. Kako ga ne bi, če se je pa vse odvijalo tako hitro. V roke sem dobila fleksi, nanj je bil pripet pes, ki je dirkal sem in tja, naredil lepo klobasico, markiral kot pri norcih, zakopaval, poskakoval, šepal. Vse je pokazal v parih minutah. Hecno je bilo, ker nisem čutila nekega posebnega navdušenja, veselja, česarkoli posebnega. Samo vse je bilo O.K. Tako, kot mora biti. On je moral z nami domov.
Skoki je rojen kralj ali pa vsaj princ. Cestarsko življenje je z lahkoto pustil za sabo. Je rahlo problematična baraba z najlepšim smrčkom na svetu. Ima prečudovit globok glas, ki ga s pridom uporablja. Rad koplje luknje in grize palice, ki jih tudi poje (in potem proizvaja toksične pline - najraje pod mojo odejo). Ima svoje podjetje - ukvarja se z gostinstvom in storitvami. Kadar dežuje, se dela, da ga ni doma. Ven brez plaščka ne gre. Prosti čas preživlja pretežno na kavču, pa tudi na sprehod se rad odpravi.
HORJULSKI FRAJER V MESTU Po hitrem postopku smo Skokija uvedli v vse naše rutine. Najprej smo ga vpisali v posebno šolo za najdence, azilaše in druge mešance. Je pravi mali piflar, samo precej rad klepeta (on, ne jaz, da slučajno ne bo pomote). Odlično mu gredo zahtevne koreografije v stilu "pleh muzike", samo brez muzike (občasno z malo lajanja). Zaljubljen je vsak teden v drugo ali drugega. Njegova spolna usmerjenost mi še zdaj ni popolnoma jasna. Všeč so mu rahlo zoprni psi in "gajstne" psice. Prijaznim in nežnim se moramo izogniti, da ni škandala. Tudi agility mu gre odlično od njegovih kratkih krivih nog, le kak priboljšek, ki je komu padel iz žepa, ga lahko tako zelo dekoncentrira, da ne more naprej, dokler ga ne najde.
Z nami gre zelo rad v mesto - v gostilnah ga strežejo kot kralja (znan je po tem, da ima rad kozji sir s tartufi), vode ne mara več piti iz potočka, ampak ima najraje plastenke. Rad nakupuje; kar ima, si je vse izbral sam. Od oprsnice in postelje do igrač ter plaščkov. Italijani, ki imajo prefinjen okus, vedno, kadar greva čez mejo, vzklikajo "Che bello!". Kot dokaz prilagam fotografijo, kajti v Horjulu nekdo še vedno trdi, da Skoki ni lep! (Pravi celo, da je grd.)
Avtor: Maja StergarKer en sam samcat pes v gospodinjstvu hudo trpi, se mu je kar hitro pridružila pritlikava šnavcerka Vanna. Zanjo skrbi kot kaka sitna stara teta. Ima jo neizmerno rad, obenem pa mu gre mala miška tudi rahlo na živce (predvsem, kadar mu sedi na glavi, krade hrano iz ust ali pa koplje luknje po njegovem telesu). Z Vanno sta preživela svoje prve skupne počitnice na morju. Po duši ni plavalec, rad pa nadzira vodno gladino in se jezi na plavalce, valove, galebe in druge nepridiprave.
Avtor: Eva Stergar
Avtor: Maja StergarSkoki je premagal kar nekaj visokih gora in nogice delajo, kot je treba. Je navdušen hribolazec. Celodnevne ture ga zelo veselijo, še bolj pa postanki v gorskih kočah, kjer vedno dobi kaj dobrega za prigrizniti. Motijo ga le krave, ki se jih zelo boji. Takrat se dela, kot da jih ni, in se skriva za mano. Ko smo na varni razdalji, jim pove, kar jim gre, potem pa hitro zbeži.
LARS VRNE UDARECSem pač šibka in sem popustila. V bistvu sem za vse čisto sama kriva ... Le zakaj mu je bilo treba pokazat tole slikico?
Avtor: neznan (slika last Zavetišča Horjul)Pa potem še tole:
Avtor: Katarina WallasMladiči me v bistvu ne zanimajo. Hitro gredo v nove domove, ker so luštkani in oh in sploh. Tega sem mu pokazala, ker je veljal za problematičnega. Pa smejala sem se bebcu, ki ga bo posvojil in se vsaj naslednjih petnajst let zafrkaval z malo pošastjo.
Takoj naslednji dan sem morala poklicati Polono in se dogovoriti za ogled. Zjutraj sem jo klicala ob 8.30 in niti minuto čez. Debata je tekla v smislu "saj ga bo videl, norca malega, pa si bo premislil". Pa si ni. Takoj ko ga je dobil v naročje, se je stopil. Bolj ko smo mu pametne ženske razlagale, da je Poco res slaba ideja, pa da bova imela veliko težav, če ga vzameva, bolj gluh se mi je zdel Lars za vsa naša opozorila ...
Pocota sem videvala, kadar sem šla v Horjul sprehajat pse. Mali se je obnašal sebi primerno - nesramen in neustrašen mali penzelj. Napadal je vse, kar se je napasti dalo. Huda mini pasja rit. Lars me je vsakič vprašal, če sem videla »njegovega« Pocota. Upirala sem se z vsemi štirimi. Obenem pa sem tamalega slikala in slikice kazala Larsu in Skokiju (njega so baje res zanimale). Tudi v Horjulu se jim je počasi zazdelo, da bi bilo čisto fino, če bi Poco spokal svojo culico in šel težit kam drugam, na primer meni.
Ker Poco ni in ni uspel najti novih lastnikov, sem se odločila malo vmešati. Se mi je zdelo pametno, pa ni bilo. Kajti, kakor hitro se vmešaš, te spletkarske babnice napadejo (če se jim zdi, da bi pes nujno moral k tebi).
Tole je bil moj usodni post:
"Kakor sem razumela (sinteza mojih misli in 'horjulskih besed'), potrebuje Poco nekoga, ki ga bo znal braniti pred težavami in situacijami, v katere se bo spuščal zaradi svojega drznega in neustrašnega karakterja ... nekoga, ki bo znal poskrbeti, da bo mulcu malemu uspelo preživeti kakih 15 let na tem svetu (in to brez hujših škandalov)!
Je res neverjeten - ko se zažene, se zažene z dušo in srcem in ne popusti! Pa naj bo avto, moped, Grah ... 
Problematično pišče, ki človeku zleze pod kožo, RES zleze pod kožo!
Pa še za pogledati je luštkan in mičken in oh in sploh. 
Pravi izziv za posvojitelje!
(Če je moja sinteza napačna, me, prosim, zbrišite.)"Sledil je napad naše binulje, Ade, ki jo imam še vedno za glavno krivko pri tej celotni kolobociji:
"Jaz mislim, (prepričana, da se boste mnogi strinjali z mano) da nujno rabi majos. 
"S tem stavkom me je pa uničila:
"Jaaaaaaaa!A si vi predstavljate našo majos pa Pocota, ko čez mini ovirice skačeta?
"Pa nisem takoj priznala. Malo sem se še upirala. Potem pa sem se odločila in poklicala Polono. Ni bila prav nič presenečena. Pa je šel Poco v arhiv. In sedaj veselo skače čez ne tako zelo mini ovire, kajti tudi on dokaj pridno trenira agility. V bistvu po poligonu išče priboljške, ampak pustimo detajle.
ŽIVLJENJE Z DVEMA HORJULSKIMA FANTOMA Radi se imamo. Res radi. In tako skupaj premagamo vse težave.
Avtor: Katarina WallasSkoki in Poco sta postala taka prijatelja, da se mi pogosto orosijo oči, ko ju gledam med trenutki nežnosti. Večino časa se sicer neusmiljeno pretepata in divjata po stanovanju kot dva psihota, ko nastopijo redki trenutki miru in tišine, pa ju je res užitek gledati. Poco Skokiju z nežnimi poljubčki čisti očke, ušesa (bi mu tudi pimpelj, pa tega res ne bom gledala na svojem kavču, fuj!) in ga pri tem rahlo grizlja, da Skoki kar prede od ugodja.
Avtor: Maja StergarNavadila sem se sprehodov z dvema rahlo nepredvidljivima problematičnima fantoma in počasi začenjam v njih prav uživati - na začetku pa je bilo precej stresno. Tudi v pasjo šolo in na agility hodimo skupaj. Nismo ravno neopazni, smo pa zato vedno bolj prijazni in manj lajajoči.
Naši trenutni sovražniki so golobi (kako si drznejo letati po zraku), sirene (predvsem policijske) in žabe (ker skačejo). Napovedala sta jim vojno, jaz pa njima. Za zdaj še vedno vodim in upam, da bo tako tudi ostalo.
Fanta izredno rada jesta dobro zdravo doma pripravljeno hrano in se družita s pasjimi prijatelji. Rada gresta v živalski vrt ali pa na kak pasji piknik. Poco počasi postaja prav prijeten pesjan in ustrahovanje s pretepanjem je nadomestilo prilizovanje z obsesivnim deljenjem poljubčkov. Skoki je vedno boljši, samo kaj naj, ko je pa tako zelo možat, da si še sam ne more pomagati.
Ker sta tako pridna, sta za nagrado dobila na začasno bivanje eno čisto majhno cigansko psico po imenu Žgužva. Vsaj tako sem jima razložila celotno situacijo. Nad njo sta navdušena in z veseljem z njo delita vse svoje priboljške, igrače in celo mene.
Avtor: Eva StergarAvtorica zgodbe: majas
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
