Naš lepotec išče lubico

[Jana]

jst, sem skorajda prepricana, da je kaksen veterinar taksno znanost sergeji lepo prodal kot cisto veterinarsko resnico.
Se dogaja nam vsem. Predvsem predlogi za parjenja, ko so pa tako lepi psi. Seveda morajo v vsakem trenutku poskrbeti za narascaj v ambulantah. Je pa od vsakega posameznika odvisno, kako bo zadevo kupil - kot bucnice ali kot resnico.

[Jana]

moonbeam, hahahaha, mala lobotomija

Sicer pa, ne se bat, prihajajo novi nepismeni, ki ze v predstavitvah razlagajo, kako se prijavljajo zato, ker iscejo partnerje/ice za svoje mesance. Bo se veselo. Jaz sem ze zdajle popolnoma brez pozitivne energije

[jst]

Jaz vam pa moram nekaj priznat  . Jaz nikol v življenju ne bi dala Flipa, da bi mladiče delal. Kaj si ja nor. Pa da je vseh 8, ki se skoti, takšnih kot Flip in nobenega ne oddajo in jih meni prinesejo.    Aleluja in živela mala lobotomija  .....................
 

Jaz bi pa svojega dala pariti. Samo če bi bila prepričana, da bo potomec ali potomka samo eden - in bi ga seveda jaz vzela. 
Samo škoda, ker je kastriran. 

[sergeja]

Ok!
Jaz se s tem, da bi morala iskati opravičila, zakaj bi mojemu kužanu rada posikala lubico, ne bom ukvarjala. Predvsem zakaj je tolk fajn in bi bil ful primeren, pa še manj. Pri tem nobenega ne silim, da bere moje sporočilo, še manj pa da da svojo labradorko na razpolago.
Glede ene stvari se bom pa še opredelila, ker vem kolk naporno je. Jaz sem imela preden smo ga morali dati uspavati 12 let starega nemškega ovčarja z rodovnikom, ki je bil v aktivnem policijskem delu do 7 leta starosti. Pa mu pri njegovem zdravju in dispanziji kolkov rodovnik ni čisto nič pomagal, še manj pa to, da sta bila starša priznana šampinjona. Kaj pomeni kakovostna vzreja in učenje, kakor tudi disciplina pri tem torej zelo dobro vem - ne glede na to, da se vam zdi da sem malo neumna. Priznam pa, da se mi ne da ukvarjati in hoditi na tekmovanja, psu povzročati srtresov in neljubih dogodkov, da bi dobil dovoljenja, da lahko naskoči, ker bi imel vse predizpozicije. Zame je pes družinski član in mi v hišo ne bi šenkrat prišel takšen pes kot je bil nemški ovčar, ki je moral delati (čeprav so vsi pravli, da je to za njega igra in da uživa), saj je bil, ko je šel v "penzijo" popolnoma izgorel in sem kar nekaj časa porabla, da se je aklimatiziral doma in sprostil. Najbolj hudo pa mu je bilo, ko je šel oče v službo in mu ni bilo jasno, zakaj on ne sme iti zraven in je mislil, da je kaj narobe naredil. Posledično imam malo drugačno gledanje na vzrejo in vzgojo živali, predvsem pa pasje življenje, ki po mojem naj bo čim lepše. Predvsem pa brez nepotrebnih stresov, ki lahko definitivno zlo močno udarijo na zdravje naših ljubljenčkov.
Kar se pa dispazije kolkov tiče, pa je Tuks bil že na slikanju. Ker se je moj fant bal, da bi jo imel, ker so labradorci (po izjavah drugih) bolj občutljivi za to. Slikanje je bilo pri 2,5 letih negativno. Ni pa bil testiran na alargije, ker do sedaj ni pokaz nobenih znakov, ki bi kakor koli nakazali potrebo po tem. Kar se pa ostalih stvari tiče, glede značilnosti, pa ustreza popolnoma vsem opisom, ki so na strani mojpes o labradocih, kakor tudi na drugih straneh. Lahko pa zaradi mene tudi rečete, da je mešanček. Ker če je, potem je res pobral najboljše lastnosti po materi :-).

[ticka]

Samo, zakaj bi pa rada imela mladice? Ce ves veliko o psih, potem tudi ves, da je naskok psice nagon in ne potreba, psi pac niso enaki ljudem. Zato ne razumem, psov po zavetiscu je malo morje, tudi mesancev z labradorcem. Ali torej lahko garantiras, da noben tvoj mladic ne bo pristal v zavetiscu?

[Laetitia]

Jaz se s tem, da bi morala iskati opravičila, zakaj bi mojemu kužanu rada posikala lubico, ne bom ukvarjala.

Zakaj že? Zakaj ti ni potrebno argumentirati svojih odločitev, ali bolje, zakaj ti sploh ni potrebno razmišljati o svojih odločitvah?

Sergeja, tukaj ti ljudje, ki imajo znanje in izkušnje s področja kinologije poskušajo dopovedati, zakaj ni dobro, da pariš psa in zakaj ni dobro, da na svet spravljaš nove nezaželene mladiče. Če si vzameš le nekaj trenutkov in greš pogledat na strani prepolnih zavetišč, na razne portale, kjer se živali podarjajo/prodajajo lahko tudi sama razmisliš in prideš do zaključkov, da je psov veliko preveč, da bi vsi našli nove domove in da bi se zgodbe vseh zaključile srečno.

Ti je vseeno za te živali? Ti je vseeno, kako bi končali mladiči vašega psa? Si pomislila na možnost, da lastnik psice ne bi mogel najti primernih lastnikov za mladiče? Bi jih sama obdržala, če ne bi bilo lastnikov zanje? Bi prevzela odgovornost za živa bitja, ki so prišla na svet po tvoji želji in tvoji odločitvi?

Preden se odločiš razmisli, izprašaj svojo vest in predvsem izobrazi se. Tvoja nevednost drugim živim bitjem lahko povzroči veliko gorja.

[Jana]

Ne bom komentirala sergejinih nabuloz, ker po napisanem vidim, da se vedno ni prebrala (ali pa sicer zna brati, pa v resnici ne prebrati) tistega, k cemur branju jo pozivam. Argumentov ni, kot tudi ne argumentov proti napisanemu v clankih. Zato sklepam, da ni pripravljena razmisljati, kar je veliko huje od neznanja ali neinformiranja. Je ignoranca in noben pes, ne tisti, ki je ze na svetu, in ne tisti, ki jih se ni, ne zasluzijo nase ignorance. Zato moji odgovori, zato moja pisanja in zato se ze vec let trudim, da bi dopovedala ljudem, da z ignoranco skodijo najprej psom, s tem pa tudi drugim ljudem, ki pse kupujejo ali posvajajo pri njih.

Da se navezem na Laetitio v delu, kjer govori o odgovornosti za mladice - potomce nasega (ali kaksnega drugega) psa.
Odgovornost vsakega posameznega lastnika psa je od trenutka, ko se odloci imeti s svojo psico/psom leglo (seveda so enako odgovorni vsi, ki dajo svojega samca za skok), pa do trenutka, ko zadnji potomec potomca nase psice/psa pogine. Torej, ne gre za odgovornost samo do prve linije mladicev, temvec tudi vseh mladicev, ki jih ti mladici (ko odrastejo) sproducirajo, kot tudi vse mladice teh psov. Izracunajte sami, do kam vodi odgovornost, kako dolgo je eno pasje zivljenje in koliko psov lahko skoti psica in koliko jih zaplodi samec v svojem zivljenju. Vsak, ki namerava pariti, naj razmisli, ali je pripravljen odgovarjati za pocetja vseh nadaljnih lastnikov psov, ki so se skotili v vezi njihove psice/psa, in za vse nadaljnje lastnike, ki bodo prevzeli v skrb nadaljnje potomce.

Ce pogledamo tehnicno, bo sergeja dala za skok svojega psa. Ker je brez papirjev in ker bodo mladici brez papirjev, ne bo nikakrsne sledi za tem, kaj se bo naprej dogajalo, kaksnega zdravja bodo psi iz legla kaksneje, koliko psic bo imelo naprej legla in kaksni bodo ti mladici, koliko psov bo skakalo na katere psice in kaksni bodo tisti mladici. Pa je to sele prva generacija mladicev. Kje so potem vse naslednje generacije in vsi naslednji lastniki?

Tisti, ki vzrejate, veste tocno, o cem pisem. Skrbno izbirate kupce za mladice iz svoje vzreje, skrbno zapisete pogodbena dolocila, preverjate razmere, v katerih zivijo mladici iz vase vzreje, imate papirje in imate uradno naslove ljudi, ki so kupili te mladice ..., pa se mnogokrat zatakne. Tudi to se zgodi, da nekdo da rodovnisko psico iz vase vzreje za skok z nerodovniskim samcem in pricne brezvestno produciranje nerodovniskih psov, jih zapuscajo, jih maltretirajo ... Marsikdo med vami se razjoce, nekateri vzamete pse iz slabih razmer nazaj, nekateri greste na sodisce ... Dober vzreditelj ve za vsakega, ampak res vsakega psa iz svoje vzreje, kaj se z njim dogaja, kje je in kako za njega skrbijo, s kom in kdaj je parjen ...

Kaj lahko stori ena sergeja, ki ima ime svojega psa napisano samo v knjizici o cepljenju? Ki namerava dati svojega psa za skok "kar nekomu", saj isce po forumih psico za parjenje? Kako lahko odgovorno poskrbi za potomce svojega psa? Ne samo za prvo generacijo, temvec tudi za vse ostale? Le njena odlocitev bo pripomogla k temu, da bo katerikoli potomec katerekoli generacije njenega psa sploh prisel na svet. Tudi za tiste, ki se bodo skotili cez 10, 15 ali vec let. Kako bo poskrbela, da se ne bodo znasli v katastrofalnih razmerah, maltretirani, privezani na metrski verigi, crkujoci v jarkih zaradi nevestnega lastnistva in zapustitve, hirajoci in 30. dan usmrceni v kaksnem zavetiscu, s hudimi zdravstvenimi tezavami in nezdravljeni zato, ker lastniku ne bo mar ali ne bo imel sredstev, ali kot masine za kotitev mladicev za denar? Niti najmanjse moznosti nima, da bi nadzirala karkoli. Se za nadzor prve generacije mladicev nima niti najmanjse moznosti, ceprav opleta zdaj z raznimi fantasticnimi idejami. Realnost je seveda povsem drugacna, vendar je na zalost ne pozna nihce med tistimi, ki jih briga samo njihov pes in ki jim dol visi za splosno stanje na podrocju zivali in za druge pse. To je vsa znanost, ki pa ji vse sergeje te klinceve dezele zaradi svojih egov (obicajno je to vse, kar imajo) niso sposobne pogledati v oci in svojo vest. Sem stoposto prepricana, da si sergeja in podobni za kaksne klasicne zavetiske teme, v katerih bi nastopilh psi iz njihove steparske zgodbe, ne bi vzeli niti trenutka pozornosti. Vsi pravijo, da se njim to ne more zgoditi. Pa se. Dogaja namrec. Tocno vsem vam. Vsem tistim, ki zagotavljate, da skrbite za potomce svojih psov. Ja, samo do tedaj, ko folk denar prinese. Potem izgubite nadzor nad seboj, nad psi in nad novimi lastniki. To je dejstvo, pa ce ga kdaj priznate ali ne. Mi vemo, da je tako. Ni nam treba o tem vec razmisljati, ker stevilke, dejstva, ljudje in psi dovolj zgovorno govorijo sami zase. Taksna je realnost, zaradi vseh sergej je ta kurceva realnost tako svinjska za veliko pasjih dus, zaradi sergej je mnogo psov mucenih in zavrzenih.

Kdor ima vsaj kancek vesti, se bo zavedel, da bo v trenutku, ko bo njegova nerodovniska psica "dala" oz. njegov nerodovniski pes "skocil", zavezal strik okrog vratu mnogim psom in ljudem. Tisti z vestjo bodo takoj opustili vsakrsno namero po parjenju, tisti brez pa bodo se vedno svinjali po tem svetu.
Pa da ne bo pomote, tudi med vzreditelji so taki. Razlika je v tem, da vemo vsaj za silo, "kdo je s kom in kdaj" in da se z vzrejnimi predpisi zavira nekontrolirana reja. Pri sergejah ne vemo niti kdo, niti s kom in niti kdaj, ne vemo niti tega ali z bratom, sestro, stricem, teto, ali celo z mamo ali ocetom.

Sergeja, upas se napisat tukaj, da nameravas pariti svojega psa? Upam, da ne. Vsekakor kozlarije o tem, kako bo poskrbljeno za leglo, prihrani zase. Realnost je popolnoma drugacna od visokoletecih nacrtov in zelja kaksne sergeje. Nisi edina, ki tako mislis, zal pa se od dosedanjih zgodb nobena se ni koncala tako, kot so si zeleli pisci. Zivljenje je pac kurba, ki dela po svojih merilih in nacrtih. Najprej je vpleten en clovek, torej ti, ze v naslednjem trenutku jih je 10, cez pol leta poleg vas 11 se 50 in se tako naprej 10 let vsakega pol leta cifra multiplicira.
Pa vseeno preberi besedila na linkih, ki sem ti jih dala. Tudi ce se ne strinjas z napisanim, ti branje ne bo skodilo.

[Li Mei]

Sergeja, daj še enkrat vse preberi in premisli. Čisto nič dobrega ne boš naredila, če boš dala svojega psa za naskok.

Jaz sem imela preden smo ga morali dati uspavati 12 let starega nemškega ovčarja z rodovnikom, ki je bil v aktivnem policijskem delu do 7 leta starosti. Pa mu pri njegovem zdravju in dispanziji kolkov rodovnik ni čisto nič pomagal, še manj pa to, da sta bila starša priznana šampinjona.

Sej vsi vemo, da ni pravilo, da je rodovniški pes popolnoma zdrav. Ampak je hvala bogu po večini tako. Pa še veš katero pasmo si res kupil (več o tem si preberi na povezavah, ki ti jih je napisala Jana).
Tudi sama sem imela nerodovniškega škotskega ovčarja (baje je bil šesti v leglu - če verjameš  ) pa ni bil v svojih desetih letih življenja niti enkrat bolan. Sedaj imam rodovniškega psa, pa ima displazijo. In to pasma, ki jo praviloma nima. Tako pač pride. Noben vzreditelj ti ne more zagotoviti, da bo s psom vse v redu, lahko pa se za to maximalno potrudi.
Hočem ti povedat, da mi kljub temu na misel nebi prišlo, da bi kupila psa brez rodovnika. Razen, če bi ga šla iskat v zavetišče, kjer upam, da se ne bodo znašli tudi vaši mladički.

Kar se pa ostalih stvari tiče, glede značilnosti, pa ustreza popolnoma vsem opisom, ki so na strani mojpes o labradocih, kakor tudi na drugih straneh.

Glede na to, kakšne neumnosti pišeš, mislim, da ne veš točno kakšne so značilnosti labradorca. Veš, kastracija ima tudi zelo pozitivne "učinke" na psa. Malo si tudi o tem preberi. Sicer se mi pa vse bolj zdi, da bi ti rada obdržala enega njegovega potomca... ker bo tako lep  

Veš, kako so šele "pravi" labradorci lepi...  

Upam, da se boš prav odločila oz. da ne boš kdaj svoje nepremišljene odločitve obžalovala.