Saj ne vem kje naj začnem.. Muki.. moj tigerček, moj mali mucek.. Prinesla sem te domov ko sem imela komaj 7 let.. Našla sem te ob robu glavne ceste, ko sem šla v šolo.. nisi več imel moči, da greš naprej. Omagal si poleg ceste, sam, zapuščen in pozabljen od vseh ljudi. Brez mamice, brez bratcev in sestric.. ostal si le ti.
Nisem vedela, kaj naj storim..tudi jaz sem bila le mala punčka, ki ni točno vedela, kako naj ti pomaga, da te ne poškoduje, da ti ne povzroči česa hujšega. Nekaj v meni je govorilo, da poskusim.. in sem.
Nežno sem te dvignila, zavila tvoje majčkeno telesce v svojo majico in se vrnila domov. Starši so naju lepo sprejeli, niti se niso toliko razburjali zaradi šole. Samo za tebe dragi moj Muki sem jih prosila, da te hočem imeti, da pojdimo PROSIM k veterinarju, da mi je babica dala nekaj denarja, pa bom jaz dala za tebe.. vse, vse bi dala.. in tudi sem. Za tebe sem izpraznila svojega pujska, svoj "drobiž", s katerim je bilo tako lepo kupovati sladkarije vsak dan.
A ni mi bilo težko. Vse samo za tebe..
Ženska, ki sem jo občudovala, in še vedno jo občudujem..moja mamica.. naju je peljala do veterinarja..se spomniš Muki, Staš mu je ime, tako si se ga bal, potem pa smo postali že pravi prijatelji..
Staš te je tako lepo oskrbel, da si se pozdravil v dveh tednih..hvala mu, ane Muki.
Kmalu smo ti dali tudi odrezati jajčka, saj nisi zameril...vem... Čeprav si zdaj želim, da bi imela tvojega sinčka ali hčerkico..ker tvoj karakter je bil edinstven..eden in edini... Nočem, ne morem drugega??!
Srček moj, vsak dan si me osrečil na svoj način, vsak dan si mi namenil pogled, kaj pomeni, sva vedela samo jaz in ti. Moj pujsek se je sproti polnil in praznil. Najbolj sva bila vesela, ko sem imela rojstni dan, ali pa god, ali pa konec šole z odličnim uspehom. Vedno so v pujska priromale dodatne vsote dinarčkov.. samo za tvoje priboljške, igračke.. za tebe...
Že od vsega začetka si spančkal v moji sobi, na moji postelji..ampak ne pri nogah.. imela sva skupen vzglavnik.. Še ponoči sva glave skupaj tiščala, kajne. Včasih si smrčal, včasih kihnil, da sva oba trznila, včasih prdnil ravno preden sem padla v spanec.. Spravljal si me v smeh do solz.
Ob meni si bil skoraj polnih 17 let. V letu 2008 sem spoznala, da tvoja svečka počasi ugaša.. Še vedno sem te vozila k najinemu prijatelju Stašu, še vedno sem upala. Rabila sem dobro leto, da sem se sprijaznila, da napoj za večno mladost in življenje ne obstaja. Da je tudi tvoja bulica na zadnji desni tački, ki se je večala iz tedna v teden, neozdravljiva. Novega leta 2009 nisi dočakal z mano, kokor vsako leto..teden dni prej smo te odpeljali.. vrnitve ni bilo.. Žal mi je Muki, žal mi je, žal mi je, ŽAL MI JEEEEE, kako naj ti še povem? ? ? Oprosti...
Danes mineva 2 meseca od tistega dne...
S teboj sem rasla tudi jaz.. fizično in psihično. Hvala ti Muki, bil si ob meni, kakor tudi jaz ob tebi.
Bodi priden tam, kjer si.. vem, da bova nekoč spet skupaj. Do takrat pa naj ti bo lepo, privoščim ti vse najlepše.. na mene boš še malo počakal, imel pa boš veliko drugih prijateljev, s katerimi se boš lahko igral.
Rada te imam. Za vedno.
...moj moj...