Danes je bilo spet en kup malih cigančkov pa tudi odraslih okrog naju.
Obljubili sva jim (glede na to, da veliko stvari - nasvetov dejansko upoštevajo (no, včasih jih je treba potisnit)), da pa enkrat -zelo kmalu- pridemo K NJIM. Ne samo k živalim ampak
predvsem k njim. Pri poglavarju se bomo dogovorili za prostor, prinesli platno in projektor (z luštno power point prezentacijo z "lepimi-prav" in "grdimi-narobe" slikicami) ter imeli učno uro (učne ure) o živalih - o tem, kako je potrebno poskrbeti za svojo žival (ali pa sosedovo).
Že, ko sva jim govorili o tem, so odprli usta in poslušali. Enega zvoka ni bilo za slišat (ponavadi je tak direndaj, da sebe ne slišiš, ko govoriš...). Rekli so, da so veseli, ko prideva (tudi, če samo živali gledava), da jih zelo zanima in celo "da se zelo veselijo tega" pa tudi, da naju imajo radi
in jim je všeč, kako se trudimo. (Zadnjič, ko lastnica ni hotela dat Tikija, je bil zraven en mičkeni fantek (no veliko jih je bilo). Terenka se je trudila razložit, da bi šel Tiki v zelo zelo dober dom. Lastnice ni ganilo (Tiki je bil na verigi)... pa se oglasi mali in reče "jaz bi ga pa dal, če gre na boljše"...
Po "učenju" in pogovarjanju bomo imeli še česalne urice in na koncu skupni sprehod. Komaj čakam!
Še enkrat sva poudarili, da novih živali v tem naselju ne sme bit in da tisti otrok, ki nima svojega, bo pa pomagal skrbet za sosedovega...
Zbiramo glavničke
Nekaj jih že imamo, nekaj pa jih še potrebujemo.
Jana. Vse pravice pridržane.
