Množica štirinožcev in dvonožna/i Alfa

[deteljica]

Nasvet bi bil in učinkuje , ampak ni v skladu z Zakonom o zaščiti živali  .
Zdej pa ugibaj (ni težko  )in se odloči na lastno odgovornost 

[skogkatt]

Ne vem sicer, kako bi se obneslo, ampak obstajajo tudi ovratnice, ki na daljinec vibrirajo (kot mobilni telefoni) in/ali piskajo. Verjetno od psa in pravilne uporabe odvisno, če bi sploh delovalo.

Za začetek bi se ti ločen sprehod sigurno obnesel.

Pri sebi vidim, da Majeva poslušnost peša odkar je Neli z nami. Zato seveda ni Neli kriva, pač pa jst tak da lahko samo sebe za rit grizem Sicer nič tako drastičnega, kot da recimo ne pride več ravno vsakič na prvi klic, ker si je pač gor prišel da mu ni treba, saj čist zadostuje če pride na drugi...
In je to posledica samo mojega zabušavanja, ker imam Neli itak vedno na povodcu, Maj je pa (bil ) priden in naju zato lahko brez povodca spremlja in tako zlaufam dve pasji muhi na en mah --> to govorim za našo vsakodnevno rutino na domačem polju, drugje sta itak oba privezana.

In vidi se jima, da oba cenita trenutke, ko me imata samo zase, torej da z enim delam/grem na sprehod ločeno, drugi pa čaka. Seveda je to s časom povezano, ker avtomastko porabim dvakrat toliko časa, ampak tako pač je se pa tudi jaz duplo nadiham svežega zraka

[SunnyDay]

Po moje od tega, da spodaj čaka in cvili, res nima nič, bi mu bilo sigurno bolj fajn s fantom na (aktivni) samostojni šetnji doma ali pa konec koncev verjetno tudi na kavču ...

[fižolova župca]

Jaz bi tudi uvedla ločene sprehode, ker zgleda zaradi različnih karakterjev najbrž vsak potrebuje drugačne vaje in pristope.
A si za Pajka pomislila na kako lovsko šolo - vem da nisi glih pristašica lova, ampak gre za to, da se pes počuti koristnega, da za nekaj urc na teden pade not v sled, se trese od navdušenja in pozabi vse ostalo. Eni poročajo, da so se jim psi bistveno spremenili na bolje, ker se končno lahko nekje izživijo, pa potem drugje malo lažje potrpijo. Mogoče bi blo pa za probat?

Glede puščanja doma - mogoče se bo slišalo grdo, ampak pes le ni ves naš svet. Smo mu na voljo, ima nas dolge ure, ga sprehodimo, se z njim igramo in učimo, da je izpolnjen... Ampak včasih moramo tudi kam it. Mene je včeraj, ko sem šla zvečer na koncert, od doma pa že zgodaj popoldne, celo pot spremljal blesav občutek, da moja kužla sedi zadaj, prav dihat jo slišim ko jo tkole v mislim vozim s seboj . Večinoma je namreč res z mano ali pa mi je doma tako skoz za ritjo, da jo očitno že čutim nekje za ovratnikom tudi ko je tam sploh ni (in tkole po par urah jo že konkretno pogrešam).

Ampak slabe vesti sem se pa znebila, ker preprosto ne moremo nehat živet zato, ker imamo psa (pa sem se sicer pripravljena zaradi nje marsičemu odpovedat). Tja, kjer bi bila v stresu (preveč dražljajev in novega je včasih zanjo kar stres) pač ne gre. In ji rečem - sori, miškica, ker nisi čist normalen kuža, boš pač hišo čuvala . Še vedno bolje tako, kot da jo peljem nekam, kjer se bo sekirala ona, poleg tega jo bom morala pa še jaz. Tko da, jaz se ne bi preveč sekirala, tudi če mora bit brez družbe in sam doma, ga pa potem sprehodiš in se mu posvetiš.

P.s.: Ena možnost je pa tudi avto - moja se je lepo navadila, da tam pa spi in počaka. Lahko bi ga tudi vzela s seboj, pustila avto nekje v senčki in potem za odmore ali po koncu plezanja izdatno sprehodila. Če ga imaš na odsluženem plezalnem štriku in ga pripneš na plezalni pas, si kar težko predstavljam, da bi na takem 'slednem' uspel kam zviznit.