napadalnost do otrok

[tina.g]

Pes ne sme renčati na lastnika! Poznam primer, ko španjela hranijo samo na balkonu, ker ko je ne sme nihče mimo, poznam psa, ki se vleže na posteljo in renči na lastnike, ki  čakajo, kdaj bodo lahko šli spat, poznam psa težkega 10 kg, ki ga morajo kljub nagobčniku 4 držat na cepljenju itd. itd. Potem pa se čudimo, da toliko psov pristane po zavetiščih, ker se jih "ne da vzgojit"!

[tina.g]

Ja, verjetno vsak pes kdaj zareči na lastnika, zato pa je zelo pomebno, da lastnik ve, da je to narobe in da to tudi pokaže  psu. Moje besede so bile mišljene na splošno, ker se mi zdi, da mnogi še vedno dopuščajo svojim psom, da so šefi v družini.

[shagadellic]

Pozdravljeni!

Jaz sem sicer o svoji težavi že spraševala na drugem forumu, pa so me napotili sem.
Imam psa (oz. sem ga imela), ki zdaj živi pri moji mami že 4 leta, ker sem se jaz odselila od doma. Pes je med tem časom razvil čudno obnašanje do otrok, in sicer skoraj čez noč in brez znanega razloga. Parkrat je menda skočil v manjše otroke, enkrat v žensko, ki je imela v naročju dojenčka in enkrat v nasproti hodečega fantka, ki mu nič ni hotel. Kot je meni znano ni ugriznil še nobenega oz. je kvečjemu koga malo uščipnil.

Ker ne živim z mamo, in še nekaj časa ne bom morala imeti psa pri sebi, verjetno tudi ne bom mogla uspešno reševati problema s postopnim privajanjem na otroke.

Moja mam je bolj za pristop "ne pustimo ga k otrokom in pika" in tudi drugače ni preveč naklonjena "pretiravanju" glede crkljanja in človečenja psov. Na žalost se tudi ne ukvarja prav veliko z njim, ampak je večino časa pač sam na vrtu za hišo. Mislim, sej ga pocrklja ene dvakrat na dan in tako, samo ni pa pač tiste vrste človeka, ki bi se bolj poglabljal v žival.
Sama upam, da bom v roku treh let prilezla do svoje hiše in sem se že pogovarjala z njo, da bi ga takrat vzela k sebi, ker še vedno mislim, da mu je bolje pri meni, saj sem jaz tista, ki jo dojema kot gospodarja.

Vprašanje, ki ga postavljam pa je: Ali mislite, da je pri 10 letih starosti prepozno psa začeti ponovno navajati na otroke?

Trenutno je pes star 7 let in če računam, da ga bi čez tri leta ponovno prevzela, ali je smiselno z njim delati ali naj pač sprejmem to, da ni zaupljiv do otrok in ga ne spuščam v njihovo bližino. Računam namreč, da bi lahko živel cca. 15 let, ker je srednje rasti in malo mešanec med škotom ali avstralskim ovčarjem (kar je malo možno, ker jih v slo ni ali ni veliko) in še eno pasmo. Karakter ima podoben avstralskem ovčarju in škotu. Je zelo prijazen in drugače ubogljiv kuža, čeprav ni bil nikoli v šoli, pa živahen tudi.

Lp, Ajda

[shagadellic]

Ja sej to sem tudi jaz razmišljala. Bom probala že zdaj kaj delat na tem, ko bom na obisku pri mami...tam so namreč vaški otroci,ki pridejo na obisk k mlajšemu bratcu, zato bi lahko probala z njimi.
 Ubistvu so itak vsi navdušeni nad njim in kot sem opazila tudi on njim nič noče, samo mami je pač nezaupljiva do njega in raje ne prakticira tega, da so skupaj, tako da jaz probavam malo urejat zadeve vsaj kadar pridem (enkrat na teden).
Še posebej lepa priložnost je spomladi in poleti, ko smo vedno zunaj za kosilo in ga jaz spustim, da je ves čas ob nas in ne za ograjo.

Hvala, lp

Ajda

[gad]

Celo
življenje imam pse, imel jih je moj oče in ded. Glede na to, da sem veliiko bližje smrti kot rojstvu, se je  ob meni izmenjalo tudi kar precej pasem in praktično vsi psi katere sem vzgoji in zdresiral, so bili izredni družinski in neproblematični psi.

As
naš Bearded Colly, je umrl pred tremi leti in na njegovo mesto je stopil mešanček iz Dolenjske - Piki. Večino genov (in tudi izgled popolnoma) je povzel po očetu English Pointer-ju, ki veljajo za izredno prijazne pse, kar je Piki tudi bil do nedavna.

Ko
je bil star eno leto, mi je ob gonjavi pobegnil in po enem tednu sem ga našel na Gmajnicah. To je bil velik šok za celo družino, posebej pa za takrat 6-letno hčerko. Ker sam ne tečem več tako hitro, da bi lovil pobegle cucke po soseski, in ker nisem v bodoče hotel imeti tovrstnih težav smo se odločili za kastracijo. Vse lepo in prav. Piki se je kamlu po operaciji zelo umiril in postal idealen kuža, ki pa je kljub "pomanjkljivosti" še vedno zelo dobro čuval hišo pred tujci, se ni ustrašil še tako velikega psa, z domačimi in otroci nasploh se je pa idealno razumel.

Pred
tremi meseci (sedaj je star 3 leta) pa sem začel opažati nenavaden porast agresije pri psu - najprej do povsem benignih kužkov, katere sva že leta srečevala na sprehodih. Temu nisem posvečal posebne pozornosti, dokler ni postalo res moteče.

Pred
kakimi 14 dnevi pa je prvič, popolnoma brez vzroka, šavsnil po moji hčerki. Tudi zaradi tega nismo počeli cirkusa. Malce ga je okregala žena .. in to je bilo to.

Sedaj
je tega 4 dni kar je pa hčerko resno napadel. Otrok se je sklonih h njemu, da bi ga pobožal. Pes je zarenčal in ji skočil direktno v obraz. Na srečo ima mala dobr reflekse, pes je bil pa v taki pozi, da ni mogel skočiti daleč (ležal je na boku), vendar ravno dovolj, da je hčerko, ki se je umaknila z nosom zadel v ustnico tako močno, da se ji je še celo popoldne poznalo. Skočil sem k psu, ga zgrabil za ovratnico in poslal na vrt.

Psa
imamo vsi zelo radi, vendar se zavedamo, da je hčerki nevaren. Hčerka je hudo jokala, ko sem rekel, da bo moral Piki od hiše. Zaenkrat ima hčerka prepoved igranja s psom in sploh kakršnegakoli približevanja psu brez spremstva mene ali žene.

Z
ženo sva si edina, da bo moral Piki stran.

Kaj
pa vi mislite .. ali je kaka druga rešitev, saj je Piki drugače v vseh pogledih idealen kuža ... tako neproblematičen in nezahteven kot je on, ni bil še noben od "rasnih", kar sem jih imel sam ali so jih imeli moji prijatelji.

Nikakor
si pa ne upam nositi odgovornosti za napačno odločitev, ki bi kasneje lahko stala iznakaženosti obraza mojega otroka, saj vsi vemo (in na lastne oči sem to večkrat videl) da pes otroka najraje zagrabi ravno v obraz.

[Lanabela]

Takšen pes ne sodi v družino. Edina rešitev, ki jo vidim, je, da ubogaš Artijev nasvet. Tvoj problem je preveč resen, da bi se zanesel na nasvete nestrokovnjakov.

[damayanti]

gad:  Tudi  moje mnenje  je  , da bi se  moral  obrniti na  strokovnjake , kateri  so   specializirani za   pasje vedenje.
To  , da je pes nenadoma  razvil  takšno vedenje  ni ravno normalno. Lahko, da  ima pes resne zdravstvene teževe.
Če pa  se   bo odkrilo , da je motnja  zgolj psihična, ti svetujem, da  psu piščeš novega lastnika  kateri bo   sposoben takšnega psa kontrolirati.

Pri meni so  psi  zelo visoko na lestvici, ampak so še vedno  samo psi.  In  če bi prišla  v  tako situacijo kot ti,  verjemi mi , da bi verjetno  gledala  kaj  dobro za mojega otroka( čeprav  otrok še nimam).  Ne  predstavljam si , da bi morala biti  kot  čuvaj , ki vedno pazi  tako na otroka  in  na psa , da se eden drugemu ne bi približala.   
V  kolikor  niso  sposobni  živeti  skupaj  v  miru in toleranci  , takšne skupnosti  ne bi  bilo  več.
Vem , da se sliši kruto.....  ampak  tako  je  pač moje mnenje.

[Mel]

Gad,

sporoči nam, kako boste rešili situacijo...

LP,
Diana