No, dajte še v rikverc...

[vis in nox]

MaksiMaša, ljudje smo krivi za vse gorje na Zemlji, ki si jo lastimo in jo krademo drugim živim bitjem. Eni se tega vsaj malo zavedamo in se skušamo "odkupiti".

Hvala ti za to, kar si!

Janja (jokam s tabo)

[Micika]

Ja, MaksiMaša - hvala za to, da vsaj ti nisi "pogledala stran" in si mucku olajšala zadnje trenutke...

R.I.P., črnuhec... 

[Desobediencia]

Žal mi je za muca in žal mi je za vaju, ker sta doživela to.

[oaza88]

MaksiMaša, tudi z moje strani hvala. In drži se.
Jokam, jokam...

[bonny]

Žal mi je.

[moonbeam]

Maksimasa, skozi tvoje besede sem zacutila, kako si to dozivljala. 
Sem se pa ob tem spomnila dogodka iz prejsnjega leta. V zivljenju se nisem srecala karkoli povozenega, da bi potrebovalo mojo pomoc. Prejsnje leto se je pa zgodilo, pred mojimi ocmi. Peljala sva za avtom,ko je priletel macek na cesto. Avto je z zadnjo gumo peljal cez njegov zadnji del. Grozno je bilo, ker imam se vedno pred sabo sliko, kako se avto malo dvigne ko pelje cez. Malo zastane in odpelje. Jaz pa k nora letim za mackom, ki se je odvlekel s ceste. Zavlece se pod klop pri hisi. Pozvonim in vprasam,ce je njihov. Gospa pritrdi. Rece naj ga vrzem v kos. Da ima se 5 takih. Jaz vztrajam, da bi tega. Koncno popusti. Nekako ujamem ta mali stvor,ki je pihal, sikal. Pa gremo. Helena mi svetuje Topolsico. Pa smo se tja peljali. Najden je bli v Preboldu. Vet.ga je vzel ob 20.zvecer v oskrbo. Muc je prezivel. Racuna nisem sama placala. Verjetno tudi zato, ker je ostal ta dan Roki na kliniki, ker je bil bolan in me niso zeleli se s tem obremenjevat. Vse skupaj je bilo grozno. Edini osebi, ki sem hvalezna je veterinar in Heleni. Vse ostalo pa 

[urmil]

Spet tečejo solze, kar same... od jeze, žalosti in razočaranja. To smo ljudje!

[Rossy]

MaksiMaša, jaz sem dve leti nazaj našla ob cesti poškodovanega muca, ki tudi ni preživel in še danes se spomnim kako je jokal,  zato vem kako ti je ... 

[zalarjeva]

Sicer ne gre za mačka, pač pa za ptiča. Kako leto nazaj je bilo in ga ne bom pozabila. Vozila sem se z avtom po cesti, ko se je v avto pred mano zabil ptič, katerega je odbilo od prednje šipe in ga zabilo v robnik pločnika, kjer je prhutal sem in tja. Un se je seveda odpeljal naprej. Jaz sem ustavila, ptiča pobrala in letela na veterino. Ptič je prhutal, očitno zlomljen na več mestih. Jaz pa po gasu, da bi bila čimprej na veterini. Žal je ptič med potjo za vedno zaspal. Ko sem se pripeljala do veterinarja, niti ne 10 minut po nesreči, je bil mrtev...
Sem pa tudi jaz že pobrala mačjega mladiča čez katerega so vsi peljali (počasi, da ga ja ne bodo povozili) ali ga obvozili. Ne da bi kdo ustavil in ga pobral. Razen nas, ki smo to opazili in ga pobrali. Ravno tako je fant že parkrat na cesti pobral mačka, čez enega so celo POLICAJI zapeljali-ne povozili, a previdno peljali čez, da ga ne bi. Mater kak narod ej! Ljudje mislijo samo na svoje riti, še sočloveku ne gredo pomagati!

[Desobediencia]

Aja, bilo je pa to v okolici Pijave gorice in ravno v času, ko so bili ukradeni tisti Pinči.

[Desobediencia]

Lani sem se en dan peljala v LJ v službo.

Popravek, predlani je blo. Kam gre cajt

[MaksiMaša]

Uh, pa še kako hitro. 

Dnevno delam več kot dvesto kilometrov, pa od tega jih je 100 zagotovo po cestah, ki so z leve in desne obdane z travniki, hiškami, polji in njivami, torej izven centrov ali večjih naselij, nekaj od teh kilometrov me včasih vodi tudi skozi gozd in kolikokrat kar v "bočnem slogu", kot kak kraljevi lipicanec drsim po cesti, zavore pa cvilijo in abs poka, ko se čez cesto preganjajo nikogaršnje, no tiste, "ta puste" in lastniške, tiste "ta lepe" mačke, pa ko na cesto zdrvi nekaj podobnega ovčarju, aja, lovi avto, jasno in  ko lepo, tik ob robu bankine, počiva hlevski kuža, pa merka promet, pa srne zmedenih pogledov, pa ježki, lisice, enkrat v celoti raztegnjena čez cesto tudi kača, gož najbrž...

Zagotovo imamo na nekatere od naštetih živalic vpliv mi, ki smo lastniki, tisti, manj objestni vozniki vemo tudi, kje obstaja povečana možnost, da na cesto zdivja divjad, pa temu prilagodimo hitrost, ampak...

...da je ljudem popolnoma vseeno, kaj počne njihov pes, ko ravno ne laja na poštarja ali pa preganja tatove, vlomilce, inkasante, da jim je vseeno, kako zelo ali pa malo manj je speštana  ena od njihovih mačk na ovinku, lahko tudi na njihovem dvorišču ...(kako že, "kr v koš jo odvrzite, mamo še par takih), madona... 
In pol nedaj bože, da pride kdo, ki bi jim rad pamet solil, da ne skrbijo dovolj dobro, ali pa preprosto nič za žival, ki domuje pri njih, uuu, takrat je pa ogenj v strehi, solze v očeh, kuža je zlat in svet je kruta baraba....

Mah, sej se ti lahko zmeša!

[frigga]

Jst tudi ne razumem teh ljudi, ki lahko mirno peljejo mimo.  Me pa po eni strani sploh ne preseneča - ravno danes sem brala, da je v Ljubljani neki voznik zbil 12-letno deklico, ki je dobila hude poškodbe, pa je samo peljal dalje in sploh ni ustavil. Nekaj je res narobe z nami...

[Tinchka]

Jaz pa ne morem niti več brat tega. Imam drugače dober želodec, ampak ko se gre za človeško brezbrižnost, mi gre na bruhanje.

[Jana]

Je tole dejansko velika problematika, vendar nisem s tistim "clovekom" zgoraj zelela spodbuditi splosne debate o odnosu do ljudi, ki rabijo pomoc, temvec na to, da se vecina ne zaveda, kaj lahko njihov spuscen pes (lahko tudi macek) povzroci drugim ljudem - poskodbe, invalidnost ..., celo smrt. Vedno, ko je v porocilih navedeno "iz neznanega razloga zapeljal v graben ...", se vprasam, ali je izgubil zavest, ali je saril po predalu, ali je saltal postaje na radiu ..., ali pa mu je preprosto cez cesto svignil pes, macek ... (lahko tudi kaksna druga zival). Niso tako redki primeri, pomisli pa ne na njih nihce od tistih, ki tako vehementno zatrjujejo, da njihov pes med pohajanjem ne dela skode. Oz. tudi tega ne zatrjujejo, dokler jih ne opozoris na moznost, temvec samo zatrjujejo, da se njihovemu psu ali macku ne more prav nic zgoditi. Se lahko, kot lahko povzroci nesreco s smrtnim izidom ali hudimi poskodbami.

[zona]

Dokaz,da so ljudje res primitivci...Naj te ne boli MaksiMaša,prezri in ignoriraj,ni vredno,da se sekiraš,res ni.

[oaza88]

Kalsang, zelo lepo rečeno, se popolnoma strinjam!

[Tinchka]

Je tole dejansko velika problematika, vendar nisem s tistim "clovekom" zgoraj zelela spodbuditi splosne debate o odnosu do ljudi, ki rabijo pomoc, temvec na to, da se vecina ne zaveda, kaj lahko njihov spuscen pes (lahko tudi macek) povzroci drugim ljudem - poskodbe, invalidnost ..., celo smrt. Vedno, ko je v porocilih navedeno "iz neznanega razloga zapeljal v graben ...", se vprasam, ali je izgubil zavest, ali je saril po predalu, ali je saltal postaje na radiu ..., ali pa mu je preprosto cez cesto svignil pes, macek ... (lahko tudi kaksna druga zival). Niso tako redki primeri, pomisli pa ne na njih nihce od tistih, ki tako vehementno zatrjujejo, da njihov pes med pohajanjem ne dela skode. Oz. tudi tega ne zatrjujejo, dokler jih ne opozoris na moznost, temvec samo zatrjujejo, da se njihovemu psu ali macku ne more prav nic zgoditi. Se lahko, kot lahko povzroci nesreco s smrtnim izidom ali hudimi poskodbami.

Zato pa obstaja zakon:

Živali v prometu

109. člen

(2) Domače živali (psi, mačke, drobnica in večje živali), ki lahko ogrozijo varnost cestnega prometa, so lahko na cestah, namenjenih prometu motornih vozil, le v spremstvu osebe, ki jih varno vodi. Živali je prepovedano voditi iz vozila ali z vozilom.

Me pa zanima, koliko ljudi ga pozna (sem prepričana, da tudi velika večina lastnikov živali ne).

[branka]

Ravnokar sem videla smrt mlade muce  se je še premikala po tleh, skakala...moj fant jo je pokopal... toliko o moji lepi nedelji...počivaj v miru, mala 

[MaksiMaša]

Ahjej, veliko preveč jih je, da se jim ne bi dogajale prerane smrti in veliko premalo nas je, da bi jih tega obvarovali.

Drži se, Branka

[MaksiMaša]

Prekleta reč, da se moram vračat na tole stran:(

Temu zapisu bi lahko rekla kar mesarija, nič drugače.

Danes sem videla kar tri povožene mačke. Če povem po njihovi starosti, bi rekla, da je bila prva med 6 do 9 mesecev, druga največ 2-3 mesece in tretja odrasla. Imajo pa skupni imenovalec, kar več njih. Vsem je skupno, da so naše, nezaželene in (upam) mrtve. Oh, lahko si tudi oči kdaj spraskam, zares zabolijo, ko pogled uzre prizor, ki se ga morda oko nikdar ne bo navadilo. In znova se folk vozi mimo, kod da ni nič narobe, celo več, kot da je to vsakodnevna praksa.

Peljala sem se v službo, ko me je za ovinkom pričakala muca, malo črna in malo bela, sedela, bolje rečeno, na pol ležala, je ob robu ceste. Nič prisiljenega ni bilo v njeni drži, le sumljivo dolgo je tam tako ždela. Peljala sem mimo in zazdelo se mi je, da tole ne bo OK. Pogledala me je, skozi zapacano steklo avta. Naravnost v oči. Pa kdaj se srečaš s tistim globokim pogledom z živaljo v gibanju, v avtu, v neki naglici? Zmrazilo me je, da povedat ne  morem. Revše! Nemudoma sem obrnila, pustila avto ob robu, pograbila majčko, ki se v avtu ostala od včeraj, stopila do nje in ob glasnem prigovarjanju:" muuuuci, muuucka, kaaaj je blooo? MUc, Muc, ...", me je pogledala in vse je postalo jasno. Udarec v glavo, minimalno to, kaj je s telesom, pa sem ugotovila že samo trenutek kasneje, ko jo je ucvrl/la, kot pobesnela malo levo, malo desno, obstala sredi ceste in tistega neumnega ovinka, vsa majava, da sem vpila, pa jo šibala proti njej, da jo še dodatno kdo ne povozi. Stekla je proti koruzi, prekleti koruzi, jaz za njo, eno japonko sem pustila kar na asvaltu, na pol obuta sem šibala za njo, a mi je postalo jasno, da bo tole kar zalogaj. Majava, brez prave orientacije, me je počakala, zamjavkala,malce zadihala, pa jo spet ucvrla, to pot še globlje. Do danes nisem vedela, da je koruza posajena tako zelo na gosto, prav nemogoče se je premikati med njo, če imaš vsaj malo več, kot 20 kg in še pomislila nisem, da bi morda bil kmet hud, da rovarim po njegovi njivi in poldrugi meter visoki koruzi.

Nisem je našla. Niti popoldne, ko sem se vračala. Srčno upam, da je sirota umrla hitreje, kot si nažalost lahko predstavljam. Levo zenico je imela popolnoma razširjeno, desno pa svetlobi primerno. V nosnici kri, topo sklonjene glave je nakazovala na silen šok, predvsem pa možganske krvavitve in niti ne rabim biti prav velik doktor, da seštejem dva plus dva. Telo, želja po preživetju in tačke pa so jo odnesle, če tudi majavo, pregloboko v pragozd neumne koruze, da bi ji lahko pomagala. Vse, kar mi je na koncu ostalo, je lužica, ki jo je ob robu ceste pustila in neskončno polje koruze.





Ostali dve, ki jima že ob samem spočetju ni bilo namenjeno živeti, sta, kot je bilo videti, umrli takoj, v trenutku. A to je danes bolj slamnata tolažba.

      .....  She's not cryin' anymore
             She ain't lonely any longer
             There's a smile upon her face
             A new love takes my place
             She's not cryin' anymore  .....

Sovražim jih! Saj veste koga, ane?