No, včeraj sem jo pa tudi jaz imela, prvo obletnico od selitve k Urši.
Se nisem včeraj utegnila javit, ker sva preživeli cel dan zunaj med dinozavri (seveda
) in – mojimi (!) PASJIMI (!) prijatelji (ste mislili, da jih nimam, ha?
).
Najprej sva se dobili z ovčarsko kolegico v stožicah (Urša pravi, da je lih ene tolk blesava ko jaz… ma, si drzne….
), popoldne pa sem se ganjala s 4 pasjimi kolegi…. Zvečer sva pa sam še dol padli…
In kaj se je kaj dogajalo v zadnjem času?
To, da sem morala začeti tudi delati, ste že videli (dobro, da je Bine to ovekovečil, drugače bi za to suženjstvo še ne izvedeli).
No, kadar nisva z Uršo na terenu, nabiram energijo za nov val priganjanja k delu:
Mal požvakam (daljše je boljše!):
Pa spet mal počivam po napornem žvakanju:
Dobila sem tudi kako novo igračo (menda iz nekega srečolova, anyway hvala!
)
Seveda dokler mi je ne pajzne Gambi (se še spomnite, kakšne ogromne šape ima?
)
Vmes sem začela razvijat tudi okus za svežo perutnino, pa me je Urša zakačila, pol se je pa kar bliskal… Me je vse skupi minil, še za pujsi se mi ne gre zaganjat več (pol, k pa uni začnejo za mano lezt, pa sploh ni več tok zabavno, niso lih majhni…
)
In ker sem bila uibr pridna v šoli (sorči ni slikc), mi je Urša rekla, da sem zrela še za eno nalogo (si nikol ne bi mislila, da se bo tega spomnila) – otroke past… Me je skor kap!
Pa sem stvar obrnila na svoj mlin, tako, da sem bila obilno čohana, otroc pa tud niso mel pol časa traparije zganjat.
Hja, takle mamo pri nas. Dolgčas nam nikol ni, Urša je pa neki uibr ponosna name. Če se pa kaj zjezi, ji pa pritisnem enga Horjul branded
na nos, pa se takoj pomiri…
Tokle na kratko, zih sem še kaj pozabila, ma se bom že spomnila