mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
četrtek, 28.11.2024 : 19:30:32

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  vzgoja  |  Značaj, čustva in strahovi  |  Tema: žalovanje pri psih
Strani: [1] 2  Vse   Dol
Natisni
Avtor Tema: žalovanje pri psih  (Prebrano 14594 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
kvisnar
rad pišem
****
Spol: Ženska
Sporočil: 392


« : četrtek, 18.12.2008 : 14:22:03 »

Zanimajo me vaše izkušnje, nisem pa našla podobne teme, zato odpiram novo.

Kakšne so vaše izkušnje z žalovanjem psa, ki po smrti drugega psa ostane sam (t.j. edini kuža v družini)?
Ste opazili kakšne spremembe v vedenju? Kako ste reagirali nanje? Koliko časa so trajale, so za stalno spremenile vedenje psa?
Se vam je kdaj zazdelo, da pes po izgubi prijatelja "pogreša" drugo pasje bitje? Če da, kaj ste naredili?

Vnaprej hvala za odgovore.
Logiran
Monster
nekaj malega že vem
***
Sporočil: 219


« Odgovor #1 : četrtek, 18.12.2008 : 14:52:17 »

Nimam izkušenj z žalovanjem psa za psom, vem pa kako je bilo ko je umrla mama. Starejša psička (Bina) je bila čisto zmedena, še nekaj tednov po tem je čakala pri vratih, poslušala, kot da bi gledala od kje bo prišla mama.
Ni hotela na sprehod če sva bila samo midva z očetom in je čakala kdaj bo iz avta prišla še tretja oseba.
Čez nekaj tednov se je umirila in mislila sem da je pozabila vso zadevo. Potem pa je (po nekaj mesecih)  prišla na obisk očetova kolegica, ženska približno istih let in približno enake postave kot je bila mama.
Bini se je popolnoma utrgalo.
Lajala je, se vrtela v krogih, se metala na hrbet pred njenimi nogami, jo lizala, cvilila, celo majčkeno ji je ušlo, par kapljic. Mogoče je mislila da se je mama vrnila, kaj pa vem.  Huh  Undecided Čisto je bila iz sebe od veselja, čeprav te ženske ni še nikoli prej videla.
Logiran
zalarjeva
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 3.197


« Odgovor #2 : četrtek, 18.12.2008 : 16:12:16 »

Moji prijateljici je umrla starejša psička. Skupaj z mlajšo je bila kakšnih 5 let. Ta starejša jo je vzgojila, skupaj sta spali, se igrali, jedli,...bili sta zelo navezani ena na drugo. Potem pa je starejša zbolela in zanjo ni bilo več pomoči. Mlajši je bilo tako hudo, da par dni ni jedla, čakala dan in noč pred vrati, da bo starejša prišla, ni ji bilo do igre, ne do sprehoda, ne do crkljanja. Zelo je bila potrta. Ukrenili niso nič, razen, da so ji takrat posvečali ekstra pozornost, da bi jo razvedrili. Ostala je edina psička in je bila po nekem času povsem o.k.
Logiran
Pepsi
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 6.033



« Odgovor #3 : četrtek, 18.12.2008 : 18:17:09 »

Jaz imam pa (morala bi reči na žalost) kar nekaj izkušenj s tem, ker sem vedno imela dva ali tri pse. Seveda psi žalujejo, pokažejo pa to na različne načine.
Ko je umrla moja prva psička Frča, je bilo (meni) najhuje in se mi je zdelo, da sem z njo umrla tudi jaz. Preostali dve yorkici, Julie in Juna sta se takrat tiščali ena druge ves čas. Spali sta ena čez drugo; če je šla ena pit vodo in je par sekund preveč ni bilo nazaj, je šla druga že gledat, kje hodi. Puščali sta približno polovico hrane. Čez nekaj dni se je to umirilo - meni pa sta bili v neznansko pomoč, saj sem se bila prisiljena z njima ukvarjati in mi je tako čas malo hitreje minil.  Frča še danes dobi rožico na grobek ob vsaki obletnici (vsi ostali seveda tudi).

Čez veliko let  je umrla tudi prej omenjena Juna, takrat stara častitljivih 18 let. - Sama sem se že nekako zadnji dve leti pripravljala na to, čeprav je bila zdrav, vesel kuža vse do konca. Psihična priprava pač. In ko je prišel ta žalostni dan, sploh nisem mogla jokati, saj sem vedela, da je bila vse do zadnjega dne zadovoljna in da je bil tudi njen zadnji vdih pri meni na rokah.
 
In kaj me je potem vrglo s tira?  Neverjetno žalovanje ostalih dveh psičk, ki ju sicer še vedno imam; Sherry in Pepsi.  Ne bi verjela, če ne bi videla na lastne oči. Ves čas sta jo iskali. Cvilili sta zraven njenih igrač in zraven njene košare, kjer je popoldne rada spala. Če je kaj od mojih oblek še dišalo po Juni, sta se obe naenkrat drgnili ob to in spuščali neke piskajoče zvoke. Prinašali sta mi njeno ovratnico, dokler je nisem pospravila skupaj z ostalimi stvarmi. Nobena ni hotela jesti iz Junine posode. Pa take. - To me je čisto dotolklo, in ko sem začela jokati, se nisem ustavila tri dni. Cry

Psi žalujejo, definitivno. Resda ne tako dolgo kot ljudje, ampak zelo dobro jim je jasno, za kaj gre.
Logiran

A home without a dog is just a house.
(Anonymous)
Barbka
midi
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.360


Seta del Oro: pametna lepota


WWW
« Odgovor #4 : četrtek, 18.12.2008 : 22:43:54 »

Naša Oli je prvič v življenju "edinka", kar je v novembru izgubila zadnja dva pasja sostanovalca.
Prvih nekaj dni ni bilo nič posebnega - v stilu - "a ja, nekam so šli, saj pridejo nazaj". Po kakšnih 10 dneh je dojela, da jih ne bo nazaj. Podrl se ji je svet. Začela je posnemati obnašanje pokojnih psov (spanje na tistih prostorih, zavračanje hrane, crkljanje na poseben način). Z nama je začela bolj komunicirati. In pa - ne zna se obnašati, ko srečamo druge pse (prej je bil vedno nekdo poleg, sedaj pa je sama). Vidim, da ne ve, ali se mora bati, ali mora napasti, ali je vse ok.
Mi - tako kot ona, žalujemo, in se privajamo na življenje z enim psom...
Logiran

La vita e bella. Včasih si pes, včasih si kandelaber...
Lanabela
živim tukaj
***
Sporočil: 4.474


« Odgovor #5 : četrtek, 25.12.2008 : 19:22:01 »

Pri naših je bilo pa vselej drugače. Ko je poginil Žučko, slepi pes, s katerim so komunicirale z dotiki in glasom, so takoj potem, ko ga ni bilo domov utihnile. Tudi med seboj se niso več "pogovarjale", prej so se pa. Ko je poginila Sassy, je bilo tako, kot da se ni zgodilo prav nič. Je pa bila Sassy prej nekaj časa hudo bolna in so se do nje takrat posebno obzirno vedle. Ko jo enkrat ni bilo nazaj, se niso prav nič vznemirjale. Zelo so bile vznemirjene in celo prestrašene, ko enkrat Daisy ni prišla domov, čeprav so jo videle, da je odšla z nami. In je bila naslednji dan, ko je prišla domov cela žurka. Ko je poginila Lana, pa sicer niso bile videti ravno žalostne, so pa bile še par tednov zelo "nataknjene" in so se narenčavale za vsako malenkost. In še posebnost - nobena noče več ležati na posebni Lanini dekci, čeprav so se takrat, ko je bila še živa zanjo zagreble takoj, ko je vstala, pa čeprav samo za toliko, da je šla lulat. Čeprav sem dekco oprala in prestavila na drugo mesto.
Logiran
moksa
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.901


« Odgovor #6 : nedelja, 25.07.2010 : 19:02:45 »

Evo, pa smo v taki situaciji tudi mi. Psičke mojih staršev, Tare, ni več. Vedeli smo, da nima več dolgo časa, ampak vseeno je bilo prehitro, dosti prehitro. Rada te imam, fižolček mali.
Moja Mora, ki je z njo preživela vseh pet let svojega življenja, moja viharna, dominantna, ljubosumna, včasih že skoraj agresivna Mora je precej na tleh; ne kaže nekega posebnega zanimanja ne za mačke, ne za igro, sprosti se le, ko je okrog nje gneča - če ostane z enim samim človekom, je že poklapana. Po pravici povedano, ne vem kaj storiti - ali da ji dam čas, da prebrodi to krizo, ali se odločim takoj za novega psa, res ne vem. Pravzaprav nihče od nas ne ve in se temu primerno obnašamo kot zmedene kure. Ne bi se rada prenaglila, ker je prav zaradi njenega karakterja prihod novega psa v hišo mala neznanka, po drugi strani pa nisem prepričana, da delam pravilno, če jo pustim samo. Bila sem skoraj sigurna, da v vsej svoji vihravosti ne bo našla časa za žalovanje, pa sem se očitno hudo zmotila.
Logiran
AngSeter
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.679


WWW
« Odgovor #7 : nedelja, 25.07.2010 : 19:08:45 »

Tako, kot si mi ne moremo omisliti zamenjave, nov pes tudi našemu psu nič ne pomeni. Kvečjemu kot neka zaposlitev. Še enega psa vzamite, ker ga hočete vi in ne zato, ker se vam zdi, da bi bilo dobro za psa. Njo pa le čimveč zaposlite, se z njo ukvarjajte in ne spodbujat žalovanja.

Sožalje za psičko Sad
Logiran
moksa
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.901


« Odgovor #8 : nedelja, 25.07.2010 : 20:24:51 »

Ne bi nikakor šlo za zamenjavo, pri nas to enostavno ne obstaja, se samo sprašujem, kaj bi bilo bolje zanjo - in za nas.  V preteklih desetih letih smo vedno imeli dve psici in zdaj smo nekako...izgubljeni. Najbrž dvojno izgubljeni tudi zato, ker nihče ni pričakoval, da bo Mora reagirala na tak način, smotka moja  Kiss. Mislim, da moramo stvari res dati v nižjo brzino in poskusiti preklopiti od srca k razumu. AngSeter hvala, res.
Logiran
AngSeter
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.679


WWW
« Odgovor #9 : nedelja, 25.07.2010 : 20:45:23 »

Sicer pa, kot se boste odločili, bo prav za vas!  Kiss
Logiran
MojaLu
novinec
*
Sporočil: 36


WWW
« Odgovor #10 : nedelja, 25.07.2010 : 21:17:49 »

Pozdravljeni,

moja izkušnja je takšna: 10 let sem imela yorkico, ko je k meni prišla 11 mesecev stara buldoginja. Morem priznat, da sta se zelo hitro ujeli in postali pravi prijateljici. Skupaj sta živeli 5 let. Pri 15ih letih je moja zlata yorkica poginila Sad. Buldoginja je bila tako prizadeta zaradi izgube, da je 3 noči jokala. Zaradi tega je bilo meni še bolj težko.
Moram priznat, da je bilo življenje "samo" z eno psičko tudi zame precej velik šok. Zato sem se odločila, da v najin dom pripeljem še eno psičko. Tako je k nama prišla mala kepa pekinezerka. Psički sta rabili par ur, da sta se navadili ena na drugo in danes (po treh letih skupnega življenja) sta pravi "sestrici".
Seveda je žalovanje vsakega skrbnika in kužka zelo edinstveno. Pri nas je bil prihod male kepe vsekakor zelo dobra odločitev.

Sožalje ob izgubi psičke.... Sad

Želim vam vse dobro.

Logiran
moksa
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.901


« Odgovor #11 : nedelja, 25.07.2010 : 22:05:10 »

MojaLu hvala. Včasih, ampak res samo včasih si želim, da bi vnaprej vedela, kaj je prav in kaj ne. Bo čas pokazal, to vem.
Logiran
MojaLu
novinec
*
Sporočil: 36


WWW
« Odgovor #12 : nedelja, 25.07.2010 : 22:40:54 »

Moksa,

zelo dobro poznam ta občutek. Moja Lori (yorkica) mi je umrla na rokah. V pol ure je ni bilo več... zastoj srca. Sva prileteli do veta, ko je zaspala...
In potem sem v vsem tem vrtiljaku čustev iskala rešitev kako naprej, da bi olajšala situacijo. Moja odločitev v smislu, "ko bo pravi trenutek", se je kmalu izkazala, da drži. Psička si je mamo - mene Smiley - "slučajno" izbrala. Je res, da Lori nikakor ni nadomestila, kar bi bilo celo krivično pričakovat, je pa prinesla goro veselja k nam.
Tako, da kar pogumno. Verjamem, da nekje nate čaka ena mala žverca, ki bo zapolnila praznino.

Srečno,

Špela, Lu in Moja
Logiran
moksa
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.901


« Odgovor #13 : četrtek, 12.08.2010 : 20:39:30 »

Včeraj so minili natanko trije tedni od Tarinega odhoda in moja Mora je ponovno stara Mora - zahtevna, gospodovalna Roll Eyes, glavni šef pevka predaja
Prvi teden, pravzaprav enih deset dni, je bila tujec v lastnem telesu, meni povsem neznana Mora: umirjena, zamišljena, čakajoča psica, psica ki je začela povzemati navade pokojne sopotnice - v vsemu. Od poti, ki jo je Tara vedno ubirala do vrta za hišo (mirno, po stopnicah, medtem ko Mora vedno zdirja po travi navzdol kot da bi imela hudiča v riti), do ihtavega načina pregledovanja prostorov za ostanki mačje hrane (česar ni nikoli tako vehementno počela), do nenavadne prijaznosti do mačk. Večino dnevov je preždela na svojem ležišču ali pa na balkonu in čakala, tuhtala, čakala.
Sčasoma se je vse to samo po sebi nekako omililo, začelo se je s tem, da je mačke ponovno v red spravila Evil, kmalu za tem je opustila "imitiranje" Tarinih navad in zdaj, ko tole pišem, se zopet dere na ne vem točno koga, meni je samo to važno, da se dere Smiley
Novega psa, tako smo se nekako družno odločili, zaenkrat še ne bo - nam bo čas povedal, kdaj. Zdaj ne bi bilo pravično do nikogar, še najmanj do njega.

Tu sta, še vedno skupaj, za vedno skupaj. Mala Tara in malo manj mala Mora.


[attachment deleted by admin]
Logiran
skogkatt
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 5.691


Dogs have owners, Cats have staff ;)


WWW
« Odgovor #14 : četrtek, 12.08.2010 : 20:46:05 »

Kiss
Logiran

Strani: [1] 2  Vse   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  vzgoja  |  Značaj, čustva in strahovi  |  Tema: žalovanje pri psih
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines