Lepotička Sisi, nora Notti in gospod Žiži

[Kalsang]

Pes poveže pohvalo s tem kar v tistem trenutku počne (je tiho) in okoliščinami (drug pes laja).

[Smetka]

vi bi to hvalile? jaz tega, da da mir, ne hvalim - npr teženje pri mizi. Če pride fehtat, ko jemo, jo pošljem na prostor. Če gre sama na prostor, ko dajem hrano na mizo, jo ignoriram, ker nama je obema kristalno jasno, da tako mora biti in ne vidim razloga, da bi jo še hvalila za nekaj, kar ima, da je tako.

Na splošno smo tako narejeni, da znamo grajat, hvalit pa ne. VEDNO je treba pohvalit zaželjeno vedenje, tudi če s tem takoj sprožiš nezaželjeno (ki ga pač tudi takoj pograjaš).

[Rossy]

Pri nas delamo tako, če Pia ne teži pri mizi in gre sama na prostor jo pohvalim amak to je zanjo kot znak, da naj pride k mizi, ji povem, da nisem mislila, da mora pa zdaj priti, jo pošljem nazaj in spet pohvalim... takrat ostane na prostoru.

[Kalsang]

vi bi to hvalile? jaz tega, da da mir, ne hvalim - npr teženje pri mizi. Če pride fehtat, ko jemo, jo pošljem na prostor. Če gre sama na prostor, ko dajem hrano na mizo, jo ignoriram, ker nama je obema kristalno jasno, da tako mora biti in ne vidim razloga, da bi jo še hvalila za nekaj, kar ima, da je tako.

Se popolnoma strinjam s Smetko. Bi pa še dodala nekaj: pes počne stvari, od katerih nekaj ima. Nikoli, ampak nikoli ne naredi ničesar zastonj. Pohvale ne uporabljamo samo zato, da psa nekega vedenja naučimo, ampak tudi za to, da zaželeno naučeno vedenje ohranjamo. Nič nas ne stane, če psa pohvalimo, ker počne nekaj zaželenega. Seveda, če pes pohvalo razume. In kot pravi Moonbeam, pohvala naj ne bo hkrati tudi sprostitveno povelje. S tem se izognemo zmešnjavi, ko pes priteče k nam, ker smo ga pohvalili, namesto da bi na primer ostal na prostoru. Ko imamo te osnovne pojme s svojim psom razčiščene, je takšna ustna komunikacija s psom zelo enostavna.

Še to: ignoriranje se ne uporablja pri zaželenih vedenjih, temveč pri (blažjih) nezaželenih.

[enaNika]

Točno tako.

Na žalost imam jaz celo doma problem, da bi našim vtepla v glavo to preprosto logiko.

Pes naredi narobe. Je kregan. Ok, si zapomni in naslednjič ne bo naredil tako. Ampak... kako pa naj ve, kdaj je naredil prav?

Ljudje imamo vsaj to sposobnost, da sčasoma povežemo "nič mi ne reče" z "nič ni narobe, torej je prav". Čeprav... (nas) ima vsaj polovica Slovencev slabe spomine na otroštvo in na starše, ki so samo zahtevali in nikoli pohvalili. Pes pa niti ne more razvozlati tako zamršenih vzročno-posledičnih povezav. Menda se pa ja ni tako težko pri vzgoji psa spustiti na čisto osnovni nivo: prav narejeno -> pohvala in nagrada; narobe narejeno -> graja ali kazen.

[Cats]

Pri nas ne vem natančno, lahko povem, kako je bilo v Italiji lani: odvisno od lokacije do lokacije. V nekaterih šotoriščih so lahko lastniki imeli pri sebi majhne pse (npr. višavca ali podobno), drugje pa to ni bilo dovoljeno in je celo jorkširček končal na verigi pred (poškodovano) hišo. Bilo je odvisno od strokovne ocene poveljnika taborišča, kot tudi od privolitve vseh,ki so bivali v istem šotoru.

[Patapižu]

Leta 1991 nisi smel s hišnim ljubljenčkov v zaklonišče. Se spomnim, da sem ob prvem alarmu (prvega so ljudje vzeli resno in bežali v zaklonišča, ostale pa več ne) protestno sedela na klopi med bloki s svojo takratno mačko (ki je bila v košari), ker nisem smela z njo v zaklonišče. Mama je pa skoraj živčnega fasala .

[luna7]

Btw, a kdo ve, kako imamo pri nas urejene (če sploh imamo) primere raznih katastrof (naravne, vojne ...) - glede domačih živali? Gredo v primeru evakuacije zraven, je to sploh kje zapisano? (Sem gledala en dokumentarec o orkanu Katrina in Američani so imeli takrat - kako je zdaj, ne vem - uzakonjeno, da ljubljenčki ne smejo zraven.)

Dobro vprašanje. O tem sem tudi sama razmišljala. Verjetno bi skupaj z mojimi žvalami ostala nekje zunaj....  Čeprav so na povodcu, v kletki in podobno. 
A kdo ve odgovor?