Leteča Pici, gospa Milenca in njuna speča trnuljčica E.T.

[Fifi1]

Tudi Fifi ima strah, ki ga je prinesla verjetno od prej. Boji se namreč kleti, stopnic in notranjih prostorov na sploh. Na našo hišo se je navadila, ko je enkrat noter, se sprosti in veselo divja pozdravit vse, ki so v hiši. Vseeno pa kdaj pride dan, ko rabi svoj čas, da se opogumi in prestopi prag. Tudi jaz se včasih sprašujem, kaj so naši psi pretrpeli... Verjetno nebi bilo tako, če bi bili pri nas že kot mladički. Naše živalce potrebujejo veliko več potrpljenja in razumevanja in čeprav se trudimo, da bi jih kar najbolje spoznali, nas lahko presenetijo. Važno je, da vejo, da jih imamo radi in da čutijo, da nikoli ne bomo obupali nad njimi. In ko se sprijazniš s tem, da bodo večno v podzavesti nosili nek strah pred preteklostjo, postanejo popolni - postanejo taki, kot vsi ostali kosmatinci.  

[fižolova župca]

Fifi, ful si lepo napisal. Točno tako je.
Saj sekiram se ne v smislu 'ojoooj, kaj pa zdaaaj', samo res me je precej začudilo. Od jeseni, ko je nekako propadel moj projekt počasnega navajanja na 'privezana počakat', je nisem več videla v strahu. OK, zadnjič se je zgrozila ob pogledu na neke malo večje rešetke, ampak ni bil big deal. Tole je bil pa tak taprav strah. In ob tem se res nekako vprašaš, koliko jo poznaš in koliko si domišljaš...
Tko kot pravi Silbamia, nerutinske situacije ji bodo verjetno vedno nekoliko čudne. Vadili pa bova, ja. Čeprav je ravno vozarit itak nimam namena na prednjih sedežih, se mi zdi pa pozitivno, da sem in tja kakšno tako reč premaga.

[king-roy]

Jaz se tudi vcasih sprasujem kaj se je z naso tamalo dogajalo prve tri mesece. Vcasih jo zagrabi tak strah, da mi ni jasno od kod izhaja.
Ta vikend so vse zivali v izkljucno "tatovi" oskrbi in moram priznati,da nisem cisto mirna, ceprav me baje nihce (niti moja senca Carolina) ne pogresajo niti malo 
Hvaleznost pa taka   

[Smetka]

Tole je bil za E.T. pravi mali praznik, prvič si je prislužila sprehod brez vrvice.

Zaradi stvari, ki jih opisuješ malo višje, jaz postanem čisto trda vsakič, ko jo vidim spuščeno - pa ne vzet tega kot očitek, itak je tvoja... Nikoli ne moreš vedet, kdaj ji bo kaj "prebilo".. in takrat ne slišijo, ne vidijo in puf... jih ni več. Pupa je ekstrem, prav nikamor se ne morem niti premaknit brez nje, ampak mi v življenju ne bo niti za sekundo padlo na pamet jo spustit kjerkoli, razen doma v ograjenem.

[Smetka]

Ti hočem povedat samo to, kar sem ti takoj na začetku in kar si sama opisala malo višje. Lahko se zgodi karkoli - pri psu s slabimi izkušnjami moje lastne izkušnje kažejo, da nikoli nisi preveč previden. Zna biti, da vam bo "zneslo" (ob ukvarjanju, jasno da, takrat, ko je spuščena) do njene naravne starosti brez kakršnegakoli problema in ravno toliko je možnosti, da boš nekega lepega dne presenečena tako, kot si bila zdaj ob tej vožnji. Jaz samo upam, da bo šlo mimo brez posledic.

[Smetka]

Saj veš, vse je v glavi  . Tudi na res dolgem slednem se da enako uživat.

[fižolova župca]

Ful je lepo ja, Branka. Dejansko te napolni z energijo. Že pogled dol je nekaj posebnega - klifi, morje, vedno piha tak pravi morski veter... Tudi sicer imam nekaj takih posebnih spominov nanj, da bi se tem pogledom po eni strani še najrajši izognila, ampak človek je ena čudna reč... in me vedno znova tja potegne. Sem bila pa prvič tule z mojimi in sem si ga prav želela pokazat jim, vključno s potjo ob vodi. Enako velja za ET, tudi ona spada zraven in če grem brez nje, jo kar preveč pogrešam - me skoz preganja misel, kako bi se šele ona imela fajn .

Polona je sicer skrbela, jo razumem. Bi pa ET v tem primeru še vedno rajši pustila doma. Na dolgem štriku je na takem terenu precej nevarna, ker se premika zaletavajoče (pač bezlja, občasno pozabi na štrik in potegne, pol se spomne da ne sme, se ustavi in me gleda, ker ve, da ne pustim vlečt), kar pomeni da me komot kam potegne in tule bi bil hitro lahko kak zdrs. Še bolj bi me skrbelo, da se štrik ujame med skale, ki jih ona preskakuje in se mi kam obesi.

Sem pa prav premišljevala, kam bi jo usmerila, da bi lahko izživela tole svoje plezanje. Jaz česa takega nisem poznala prej - je kot ena drevesna opica. Zdaj ko tu naokrog pospravljajo gozdove in povsod leži polno napol podrtih dreves, leze včasih tako visoko, da jo moram poklicat dol, ker meni postane neprijetno (govorim o pripetih sprehodih, da ne bo pomote). Bi pa komot zlezla tudi na kako drugo oviro, ta visoke od agylitija je v prvo preplezala za malo malco.

Ne vem, a obstaja kak plezalski krožek za pse ? Jaz imam štrik in pas še vedno na častitljivem mestu pospravljena, sem včasih neznansko rada to počela, čeprav trenutno pomoje ne preplezam niti povprečne 5ke, se pa v mislih takole kar vidim kam zlezt, čeprav čist simpl smeri. No, v gore  z ET itak ne bi upala (bi se bala potegov v globino), po prirejenih ovirah bi jo pa z veseljem preganjala.

[skogkatt]

Neli je ista, povsod bi plezala, koza naša Višine se sploh ne boji, je skočila na obzidje Blejskega gradu bp in globok prepad je sploh ni ganil, važno da je nos v luftu

Tele žvauce so neustrašne in ustvarjene za offroad