A bo taprava? Me je spraševala Polona, ko sem jo prvič videla v živo. Ja, kaj pa vem, če bo taprava
. Tam nekje okrog je vohljala pa grozno jo je zeblo zunaj, da so jo takoj poslali nazaj noter na kavč
. Meni se je zdela strašno majhna pa takooo mehka in topla je bila (to je še danes).
Ko sem se končno odpeljala po hribu navzgor in potem z njo vred spet navzdol, sem bila tako napeta, kot da bi ravnokar posvojila vsaj nilskega konja. In je še nekaj časa ostalo tako. Če me E.T. česa uči, potem je to to, da z napetostjo, kompliciranjem in rinjenjem v nekaj, kar si blazno želiš, ne prideš nikamor. Včasih se je treba prepustit. In če že ne znam plesat, ker mi res ni jasno, kako naj se prepustim nekomu, ki me nekam vleče in kam me bo ‘vodil’ naslednji trenutek, zdaj razum zdaj vsaj ples pasjega življenja. Prepusti se, živi danes in bodi preprost in na izi, ko si postavljaš cilje in gledaš naprej…
Lahko rečem, da imam na zalogi za cel manjši rastlinjak 'cvetk' - prepričanj, ki sem jih hotela na vsak način uresničit pa se je izkazalo, da se je včasih treba malce prilagodit
. E.T. tako ne spi v kurilnici, namesto avtoritete se je izkazalo razumevanje, namesto akcije pa je najbolj zdravil čas. Večina je minila kar tako počasi, da še sama nisem prav opazila, kdaj...
Danes lahko napišem:
- Moj pes ne je več reči kot so zamaški od tuš kabine, plastične kangle za zalivanje rož, vrečke, papirji, polulane plenice, ne odpira z varovalom zaščitenih predalov, ne prinaša mačjih drekov na tepih, ne grize ponoči mojih blokov s pomembnimi zapiski, ne odpira vrat ven k meni, če grem po pošto ali odnesem smeti in celo - večinoma ne krade hrane
.
- Moj pes se lepo vozi pripet z varnostnim pasom, pred časom je v avtu enkrat iz nuje počakala celo več precej več kot dve uri. Pri tem ne poje nobenega varnostnega pasu več, niti ne hodi ‚šofirat‘ na voznikov sedež, medtem ko tekaš po opravkih
.
- Moj pes se ne vozari več z menoj za vsako figo – npr. ko grem v zdravstveni dom, peljem otroke v varstvo, skočim do trgovine… in ni me več strah, kadar pade povabilo na sobotno kosilo pri nepasjih sorodnikih, ker občasno čisto lepo počaka, kljub temu da ji to ni v veselje.
- Moj pes spi kot je treba, večinoma ne skoči več pokonci, ko grem le do WCja in tudi potihem odplazit se mi ni več treba tja, ampak se preprosto dvignem in grem.
- Moj pes ne uničuje več bivalnih kletk in svojega zdravja – ker mora včasih pač tudi ona zmagat in je ne tlačim več tja noter
- Moj pes je v primeru obiskov le še zmerno sfuzlan in gre dokaj lepo gre na prostor in tam počaka
Hec je, da za večino od tega nisem niti slučajno zaslužna, niti si ne delam utvar, kako fajn sem, ker je namesto mene skoraj vse opravil čas. Jaz sem mu pa v bistvu le stala na poti s skrbmi, paniko in teorijami, ki itak v praksi niso delale. In Smetka mi je dala psa, ki je vse to prenesel in se vseeno lepo 'naredil'
. Sem pa res vesela vseh rezultatov, ki kažejo, kako se res ne sme obupat in da se reči spreminjajo počasi.
Največja preizkušnja do sedaj – tista dogodivščina z vdorom ven iz bivalnega boksa. Za trenutek dejansko nisem več vedela, ali bom zmogla, ker me je tako skrbelo ali se bo kdaj navadila na vsaj toliko samote, kot je najbolj nujno. V bistvu par mesecev nisem bila nikjer brez nje (kingroy bo to nekako razumela
), enostavno sem našla izgovor za družinska praznovanja in vse, kamor ni mogla, nisem šla niti na kavo brez nje, niti se nismo zunaj igrali ne da bi jo vzeli s seboj... Še trgovine so bile brzinske, pa ne une z oblekami, ampak s hrano, do tistih ta drugih sploh prišla nisem. Je bilo kar malo naporno, v pomoč pri slabem počutju mi je bil pa tudi nek strokovnjak (ime bom zamolčala), ki mi je v pogovoru, ko sem vsa obupana prosila za nasvet, rekel, da je psička pač ‚second hand‘, pokvarjena in da se take stvari praktično ne izboljšajo.
Hvala mu v bistvu, res, ker ko pa meni nekdo reče, da se nekaj ne da, takrat pa res začnem z glavo v steno vrtat, dokler ne pridem skoz oz. v tem primeru sem se preprosto odločila, da naj se gre vse solit, da je naša in da bo že nekako. Ne vem, če ni ravno takrat začelo postajat boljše.
Mislim, da po enem letu lahko samo še rečem 'to je to, kar sem iskala'
.
Veliko imava še dela in stvari za naučit se, še kar nekaj stvari naju čaka (predvsem na umirjanju bo treba dečat še in še in to velja kar za naju obe). Upam, da jih bo dobro prestala (recimo v kratkem bo ostajanje doma postalo redno, vsak dan). Kar je važno, je pa to, da čutim, da sva se našli pravi dve skupaj. Včasih je smotana ravno pri istih stvareh kot jaz in me s tem hočeš nočeš mora kaj naučit, ker mi dobesedno ogledalo nastavi. Večinoma je pa neverjetno super kompanjonka in sem res vesela... česa že? Dogodivščin z njo, tega da se jo da tako fino počohat, veselja, ki ga prinaša... skratka vsega
.
Vse najboljše, moja tanartaboljša... Pa da boš še dolgo tukaj, z nami!