Leteča Pici, gospa Milenca in njuna speča trnuljčica E.T.

Pozdravljeni!
Sem Pici in sem hodofobik. (Odg.: 'Zdraaavo Pici!')
Trenutno še iščem skupino za zdravljenje fobij, a me žal nikjer ne sprejmejo - ima povsod vsaj nekdo v skupini fobijo pred mačkami, žal ne gre...

Kaj se smejete, a vi nimate nobene fobije? Moja bivša Horjulska mama ima se mi zdi fobijo pred žleht ljudmi, pa ena druga v Horjulu ima se mi zdi fobijo pred ukazovalnimi desci, pa ena, ki nam je hodila pospravljat (to je sobarica, a ne?) ima fobijo pred otroci, ki podijo golobe. Še bi lahko naštevala, pa ne bom, ker se mi zdi, da se še vedno smejete.

Samo povedati hočem, da je potovanje z avtom groza. In če se tvoji spomnijo, da bi se peljali 1300km, ker so si pač zaželeli še malo Bruslja (ne razumem zakaj - tam sploh ni mišk, še ptičev ni, če ven pogledaš - brez veze!), no, potem je potovanje živa groza. Sem jim skušala to dopovedat, pa ne pravijo kar tako, da ste ljudje bolj počasne sorte in nas mačk sploh ne razumete. Bi se prosim končno našel nekdo in prevedel naš jezik v vašo človeščino, da bomo lahko normalno komunicirali? No, sem jim rekla, da je tako potovanje živa groza, pa so rekli, da groza sicer je, ampak ne preveč živa - da mi bodo dali tablete in potem bo to taka zaspana groza in tista da hitreje mine... Ne vem, se mi je zdelo sumljivo in sem še naprej trdila, da bo živa groza. Za vsak slučaj sem pridno pojedla tabletko in se vdala v usodo.

Potem so moji čakali. In čakali. In še čakali. Jaz pa sem bila še kar živa. In potem so se spraševali zakaj nočem v transporter in so izven uradnih ur panično morili mojo bivšo horjulsko mamo. Tisto, ki se boji žleht ljudi, a veste. So se malo bali, da jim bo rekla, da so tudi oni žleht, ker je zunaj tema in ker so uradne ure že mimo, oni pa gnjavijo in gnjavijo. Pa ni nič rekla. Mislila si pa je, vam povem. No, tudi potem sem bila še kar živa. V transporter sem sicer šla, potem pa sem imela dovolj. Da te zbašejo v avto skupaj s tisto drugo mačko, tečko s tisoč kapricami, ki me še vedno noče prenašat, čeprav kar naprej tekam za njo in ji ponujam premirje... In potem v avto zbašejo še dojenčka, ki je sicer kar ok, ampak zdajle ni nič zabaven, ker spi in oni ves čas ponavljajo 'Pššššt, Pici, pššššt'. Ja, mijavkam. Logično. Ne morem pomagati, da dojenček ne spi več in da moj novi ata čisto potihem govori ene grde besede. Mijavkam kot strela. Pravijo, da se še začelo ni, moji se pa že sprašujejo, če sem bila kdaj cepljena – proti steklini, so rekli. Pa mi res teče slina in pene iz ust, ampak si ne znam pomagati. Sicer pa – če bi si znala, ne bi bila v avtu. Seveda, ko pa imam hodofobijo, saj se spomnite, ne?

Hodofobija je huda reč – potem ko se navadiš na slinjenje in te na bencinskem servisu vsaj za silo uredijo, ker si se pač malo pokakal (ne vem, če je to ravno znak hodofobije, ampak meni se je to zgodilo – me je še zdaj sram), potem nenadoma začutiš neustavljivo željo po tem, da bi nekaj prigriznil. Pomoje so kriva zdravila. Pri teh tabletah nikoli ne veš, kaj vsebujejo. In ko si zadet se pač lahko primeri, da čisto zares umiraš od lakote, aneeee? In ker v bližini ravno ni bilo nobene pekarne, sem si rekla, da se splača poskusit plenično podlogo. Scefrala sem jo na zelo veliko koščkov, ni bilo lahko, ker je še kar trda, ampak je šlo. Potem sem začela z žvečenjem. Ni bila dobra. Ampak pomagat si pač nisem mogla. Ko si na drogah, si pač na drogah. Ampak moj ata je tudi na drogah, se mi zdi. Tiste grde besede ponavlja vedno bolj pogosto. In potem meni pravijo, da naj se naučim obnašat! Kako? V taki hiši? Kaj pa vzgoja z zgledom? Na bruhanje mi gre. Ampak dobesedno, veste. Mogoče zato, ker so mi plenično predlogo že zdavnaj vzeli. In zdaj ležim na trdem in mrzlem. Od tega človeku, pardon, mačku hitro postane slabo. Pa se vi uležite na trdo in mrzlo, takoj vam bo jasno, da tako ne gre! Hočem bruhat, a ne morem, mislim, da je kriv napad slinjenja. Nisem vedela, da steklina preprečuje bruhanje – pomembno spoznanje, se mi zdi, ampak ga bom morala zadržati zase - niso nas še prevedli v človeščino, saj veste. Moji kličejo dežurnega veterinarja. Mogoče so pa dojeli in mu želijo sporočiti povezavo med slinjenjem in nezmožnostjo bruhanja... nene, se mi zdi, da se menijo o še enih takletkah! Zato ker ves čas stegujem šapice iz transporterja in bezljam in razbijam in vlamljam ven. In potem kličejo babico, ki naj bi bila strokovnjak za zdravila, ampak ona itak nima kaj govorit, ker je proti meni. No ja, vsaj bila je. Aha, zdaj je spet proti. Proti tabletkam se mi zdi. Pravi, da jih ne smem več dobit, da je nevarno. Pa veterinar je tudi tako povedal. Mene naj vprašajo, bi jim takoj povedala, da so tabletke nevarne. Ampak ne, raje klicarijo naokoli.

In potem ata spet govori tiste besede in mama me boža, ampak jaz se nočem božat, hočem ven! ona nesramnica pa hiti zapirat kletko... se mi zdi, da zdaj tudi ona že govori tiste besede. Pa jih drugače ne, se mi zdi. Mogoče tudi ta mala preklinja, jaz je ne razumem, ampak govori zelo na glas, naravnost dere se, čeprav je obljubila, da bo spala, če gremo na pot ponoči. Jaz vsaj vnaprej povem, da bo živa groza in potem tudi je, ona pa danes tako – jutri drugače...
Vas zanima kje se nahajamo? Ja, 40km od doma, na Ljubljanski obvoznici! Ampak mislim, da gredo moji danes zanalašč po daljšnici (saj se temu tako reče, kajne?), na števcu namreč piše 170km in ne 40! Obvoznica je v redu, pravijo. Veterinar je blizu, ovinkov ni, mogoče se bo pa navadila... Navadila, sto pohanih mišk! Ja kaj jim pa je! Ali mislijo, da nisem opazila, da se vozimo v krogu? Obvoznica sploh ni obvoznica, ampak je obkrožnica! Obkrožnice so vedno daljšnice, se mi zdi, tako da niti ni tako čudno, da smo prevozili že toliko km! Pa bo tega sploh kdaj konec? Jaz sem hodofobik, prosim lepo!

Se mi zdi, da jim je počasi le kapnilo! In so premagali strah pred mojo horjulsko mamico – tisto, ki ne mara žleht ljudi in so si rekli, da so mogoče že žleht, ampak da v krogu se pa vseeno ne morejo vozit do konca svojih dni, ker če ne drugega, se bo zmešalo meni, njim pa verjetno tudi kmalu za tem. So družno sklenili, da sem verjetno res hud hodofobik ter da se tovrstna bolezen ne bo nič popravila, če mi z dodatno dozo pomirjeval uničijo ledvice ali jetra. Zdaj smo šli po krajšnjici (če se temu tudi reče tako) in prav kmalu sem zagledala horjulsko mami. Ker bi bila gotovo huda, če bi vedela, da sem bila malce žleht, sem se naredila čisto pridkano in tihceno, ko me je vzela k sebi. Takoj sem bila dobre volje. 'O, ti pa zgledaš za en mesec starejša!', sem ji rekla za foro, misleč da tako ali tako ne bo razumela. Pa me je malo bolj trdno stisnila, se mi zdi. 'Ups, tale ima pa vse potenciale za dobro prevajalko mačkovščine', sem si mislila. Bo treba bit previden in ne preveč jezikat. Milenci, ki se je ves čas delala, da nima hodofobije kot vsak normalen maček, sem pa čez avtomobilsko steklo le pokazala jezik. Dober občutek – če veš, da ti nič ne more, ker te brani neustrašna Horjulska mami! Moji so malo jokali, ampak sem jim prav privoščila. Čakala sem, da se začnejo še slinit, a se niso - so prej odšli...

V naslednjih tednih sem tuhtala, ali ne bi bilo vseeno bolje, da bi jim mojo hodofobijo prikrila. Horjulska mama je namreč vmes od doma nagnala vse moje kolege, po igralih pa se je obešala in cvilila neka čudna otročad. 'To sploh ni več isto', sem rekla. Pritoževati se si pa nisem upala - kdo ve od kod se spet najde kakšen avto in potem sledi trpanje v transporter, pa tabletke, sline, čuden občutek v glavi in trebuhu, pa strašna lakota in malicanje pleničnih predlog...

Tudi moji so tuhtali. Skupaj s Horjulsko mamico in še neko drugo teto, ki ima avion. Čudno, a ne? Moji imajo pa samo avto... In sem bila pridkana in tihcena, kot sem obljubila. Seveda samo zato, ker sem dobila 'bussiness class' in svoj sedež. Zaprla sem oči in uživala v letu... Predstavljala sem si, kako mi rastejo krilca. Pozor, leteča Pici, miške, bežite, vrabci, skrijte se, leteča Pici gre, vušššššš. Saj res, tudi steklenico šampanjca sem naročila na letalu in so mi ga prinesli. Mami je rekla 'Pici neeee' in potem ga pač nisem popila (ker jaz sem pridkana in tihcena, saj še veste?). Sva ga spravili v nahrbtnik in prinesli k mojima staro-novima atu in mami. Ampak tega ne povedat nikomur, prav? Ker se mi zdi, da je neki gospodi na letalu malo žejno gledal... in potem so mu prinesli vodo...

Moja nova mami in ata se nista nehala čuditi moji pridnosti na letalu – 'če muca lahko doma dela vse kar hoče, potem ne moreš pričakovat, da bo na poti ali pri zdravniku pridna', je rekla moja horjulska mami. 'To je pa res', je rekla moja nova mami. 'Aha' je rekel moj novi ata... in začel prav potihem razmišljati o čarovnicah. In zdaj sem tu, kjer ne počnem več vsega, kar hočem. Milenci ne kažem več jezika. Ne težim, čeprav me ne spustijo na balkon. Ne hodim po pultu. In sploh ne mjavkam več tjavendan, dokler ne začne ata potihem govoriti tistih besed in se mami od obupa držati za glavo. Zadnjo noč sem bila sploh zelo pridna. Ta nova mami mi je prišepnila, da mi bodo poleti uredili ta nobel profesionalno varstvo. In da me ne bodo več vozili naokrog. Če bom pridna seveda.

Sem rekla 'ja'. In sem.

Vas prav lepo pozdravljam,
Jaz, Pici hodofobik

P.s.: Pici ima do nadaljnjega prepoved pisanja na forum, ker njeni prispevki presegajo vsako razumno mero. V njenem imenu se bo tako odslej oglašala njena mami, FŽ.