Kalsang, mislim, da si se stresla na napačen naslov.
Namreč, moje vprašanje je samo povzetek pisanja na tem in podobnih forumih. Ni moje slikanje črno belo. Nasprotno, ravno o tem govorim, da t.i. ljubitelji živali nikakor ne opazijo tisočev odtenkov sive, ki so najbolj normalna stvar v prostoru med obema skrajnostima. In ja, počasi me res že moti, da se ne glede na situacijo vedno krivi lastnika. Da ne posplošujem in da ne bo kdo užaljen: so tudi trezni odgovori, ki še ponovno opozarjajo, da je v konkretnem primeru lastnik vendarle naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Se pa kar izgubijo med odgovori skrajnežev, ki za "smrt uboge psičke" krivijo "neodgovornega lastnika". In taisti bodo pa nekomu drugemu, ki bo iskal nasvete pred nakupom psa, seveda povedali, da je še kako pomemeben karakter. A v tem konkretnem primeru pa ni bil?
S tistim o deljeni odgovornosti se pa strinjam. Oziroma, bi še malo dodala. Izključno moje mnenje: prva odgovornost je na vzreditelju, da izloči neprimerne posameznike. Kar ne pomeni samo staršev, ampak tudi mladiče. Nič se mi ne zdi narobe, da se ohranijo in prodajo (ali podarijo) mladiči s telesnimi napakami, ki jih bodoči lastnik lahko vidi in se sam odloči. Pač vzrejna prepoved, da se napaka ne nese naprej, in je to to. Zelo narobe in neodgovorno se mi pa zdi, da se pustijo psi s težjimi karakternimi nepravilnostmi in da se to po možnosti še zamolči ali prikaže nekoliko rožnato.
Druga odgovornost je na novem lastniku, ker ni dovolj pozorno izbiral psa. Ker ni znal, ni mogel ali ni hotel opaziti težav, je precenjeval svoje sposobnosti ali podcenjeval psa. In smo za trenutek spet nazaj pri vzreditelju, ki ni znal, ni mogel ali ni hotel opaziti, da lastnik mogoče ne bo primeren za točno tega in tega psa.
Zelo velik del odgovornost bi pa pripisala še vsem, ki se tako ali drugače ukvarjajo s psi in imajo čisto preširoko postavljena merila, kaj je sprejemljivo. In če povprečni laični pasji lastnik išče nasvet, ker se mu zdi nekaj narobe, ga pač potolažijo, da to je pa je čisto normalno.
Potem pa mimogrede pridemo še do mode. Danes povprečen pes ne rabi biti niti oster, niti čuvaj, niti sploh nič od tega. Ob vseh možnih alarmnih napravah, spletnih kamerah itd. si največja večina ljudi umisli psa kot družinsko žival, ki mora dobro shajati tako s sosedi kot z babico na berglah in 3 glasnimi otroki. Pa jim je všeč pes "težje" pasme. Ampak ker so "napumpani", da je itak vse odvisno od vzgoje (sosedov *** je taki mucek, pa tetin *** je taki cuker itd).. pa smo nazaj spet pri odgovornosti lastnika.
In tako v krog okrog. Nekaj tisoč zabeleženih ugrizov. Nobene napotitve na prešolanje. (če sem prav zrazbrala) Pod katero preprogo se torej pometajo težave?
Pa še pojasnilo glede vprašanja vzrediteljem.
Vprašala sem, ali in koliko šteje karakter v vzreji... še ne tako davno nazaj je bil tako zelo postranski, da se ga niti omenjalo ni. O trenutnih razmerah pa niti ne morem, niti nočem soditi. Vendar, če nisem vzrediteljica, še ne pomeni, da ne smem imeti mnenja oz. občutka. Tudi nisem kuharica, pa bom komot povedala, če se mi bo jed zdela zažgana.