Spet me dolgo ni bilo, ampak zaradi dobrega razloga (aka. fax
).
A zdaj so tudi zame prišle mislim da zaslužene počitnice. In ni dolgo trajalo, da sem spet postala tista “pasja Neža”. Dva tedna po zadnjem izpitu sem se namreč že odpravila na dolgo pot v Malvern. Za kokeraše bi to že moralo povedati dovolj, za ostale pa … v Malvernu (UK) je vsako leto v juliju največja specialka za angleške koker španjele. Letos je bilo prijavljenih 333 kokrov, tako, da smo res imeli kar nekaj za videt.
Marsikdaj občudujem slike iz tujine in si mislim waw, kakšne krasne pse imajo tam. Vsi tako močni, lepo urejeni, s krasno dolgo dlako in edino normalno je da si enkrat greš to lepoto ogledat v živo.
Tisto krasno navdušenje in naivno mišljenje preden te zadane resnica, ja bi z veseljem ostala v njem, a po drugi strani sem srečna, da sem vse to videla na lastne oči. Ker zdaj še bolj cenim vsakega dobrega psa ki ga vidim tu okoli. Ker anglija ni to kar se vidi po slikah.
Kaj me je pravzaprav tako motilo? Poskušala sem gledat večji del barvnih samcev in psic in moram rečt da sem bila zelo razočarana nad tistim, kar sem uspela videt.
Samci so bili po večini nenormalno masivni, tako že na meji kakšnega večjega, masivnejšega španjela. Odprte oči, težke glave, masivna telesa, mehki sklepi. Nič “sporting” na njih kot to zahteva standard. Pri samcih so po večini šli v čisti ekstrem, kar potrjujejo tudi izjave vzrediteljev, ki trdijo da mora samec imeti najmanj 41 cm (za tiste, ki ne veste je to zgornja meja v standardu naše pasme).
Še bolj kot to pa se moram ustaviti na karakterjih. Psi so popolnoma zamorjeni, ni videti tistih “wagging tails”, nikjer ni tiste vesele španjelske navdušenosti ampak le težka zamorjenost in nejevolja. Tak karakter in slaba zgradba ter masivnost pa logično pripeljejo do tega, da se samci ne morejo normalno gibat. Od tromestne št. prijavljenih samcev sem videla mogoče 6 takih, ki so bili res dobri moverji, od tega sta bila 2 veterana, 2 pa iz celinske vzreje.
K sreči so psice veliko boljše, bolj tipske, kratke, kompaktne, nemasivne a kljub temu prave koker “cobby, sproting type”. Ne pravim da so vse perle a v primerjavi s samci so mnogo boljše.
Kar takoj postavi logično vprašanje kako imajo lahko tako lepe psice pri takih slabih samcih. No mogoče zato, ker tistih samcev, ki te lepe psice “delajo” nismo videli. Ker so to že upokojeni psi, ki v življenju samo še uživajo v produciranju novih generacij. Kar je tudi potrdilo vsako “čekiranje” kataloga, ko mi je v oko padla kakšna psica ali pa kakšen od redkih samcev.
O zmagovalcih raje ne bom izgubljala besed ker so evropske razstave in sodniki kar se politike tiče vajenci proti temu, kar se je dogajalo tam, ampak to je že druga tema.
Bi pa pokomentirala par stvari na splošno.
1) Bojim se za pasmo. V angliji praktično ni več psov, ki bi jih lahko koristili, evropejci pa na veliko uvažajo pse iz anglije, kar zna marsikateri problem prinesti sem. Žal še vedno mnogi mislijo da kar je iz anglije spada avtomatsko v smetano vseh kokrov. Bojim se za karakterje, bojim se za zgradbo. K sreči v angliji nisem opazila agresije, kot je pogosta pri enobarvnih v evropi, a ne morem rečt, da mi je bila angleška apatičnost psov kaj prida pri srcu.
2) Kokri so ena zelo pokvarjena scena. Mislim zelo zelo pokvarjena scena. Ali pa sem jaz slepa, kar mislim da nisem. Recimo, da kot vizualec nisem. Sprašujem se kako lahko ljudje po 30 letih vzreje enostavno popustijo, pustijo da gre kvaliteta njihovih psov rakom žvižgat. Ne saj ne rabim odgovora na to, ker mi je jasno. A zakaj ne morejo enostavno končati, zakaj je treba zapirati pot mladim navdušencem, ki imajo še celo lepe pse, ki si zaslužijo marsikaj več kot le plasma v razredu. Ljudje niso neumni, po določenem času odnehajo in mlade generacije se tako izgubljajo. Sama se močno sprašujem kaj bo čez 10–20 let, ko bodo te stari vzreditelji odšli iz razstvnih krogov. Kdo jih bo nadomestil? Kdo bo skrbel, da bo prijavljenih 300+ kokrov na specialke? Ne vem. Upam, da se najdejo novi obrazi, ki bodo poskrbeli da se bo po angliji spet sprehajalov veliko zavidanja vrednih psov.
Enako pa velja tudi za evropo, le da je tu vseeno več ljudi, ki so trmasto vzstrajni. Ker je pač lažje najti razstave, kjer prav tako lahko dosežeš lep uspeh, kar je v angliji praktično nemogoče.
3) Ne morem se odločit ali so ljudje toliko pokvarjeni ali pa toliko slepi, da dobrih psov enostavno ne prepoznajo več. Kako lahko v razredu masivnih psov, ki ne dvignejo repa (kaj šele da bi z njim mahali) edini pes ki se z veseljem giblje izgubi? Zakaj je tako težko opaziti dobrega psa oz. zakaj ga je še težje nagraditi, ko pa si več kot očitno zasluži. In to ne leti le na sodnike, kako lahko ljudje koristijo pse, ki so več kot očitno polni hib. Zakaj se temu nihče ne upre? Je res lažje uporabiti zveneče ime in upati, da bo na ta račun prišel tisti žarek slave tudi na potomce?
4) Izgublja se pravi grooming naše pasme. Psi v angliji so bili kar velikokrat bedno urejeni, imeli so preveč dlake ali pa neke čudne frizure. Sama sem potovala v skupini parih vzrediteljev in dan prej sem pomagala urejati 8 psov za razstavo. In ne glede na to kako samovšečno se to sliši, mislim, da so naši bili daleč najbolje urejeni (no saj vsak pes je šel skozi tri roke perfekcionistov, bi že bilo čudno če ne bi bili
).
No ampak velikokrat vidim tudi po evropi, da več truda vložijo mladi vzreditelji ali pa novi vzreditelji, ker si želijo, da bi njihovi psi kar se da lepo izgledali, medtem ko pridejo stari vzreditelji skozi itak na račun svojega imena oz. obraza.
Ok anglija je pač svoja zaprta scena, ki bo sama sebe uničila s takim odnosom kot ga kažejo. A v evropi imamo vzrejne komisije, vzrejne preglede. Nekje zelo stroge, drugje pa samo zato, ker pač morajo biti.
Zakaj se nihče v komisiji ne pobriga kaj se spušča v vzrejo? Zakaj se ne preveri uvoženih psov, paritvenih kombinacij ali pa psov samih. Zakaj se ne pregleda ali so primerni za vzrejo skozi realne oči in ne tako da pač vsi dobijo odlično brez neke realne selekcije. Da se spusti skozi pse z manjkajočimi zobmi ali pa dedno agresijo (oboje diskvalifikacijske hibe po našem standardu), te pa potem veselo producirajo. In to ne eno ali pa 2 legli v življenju ampak poparijo vse kar pač lahko (kar lahko nanese 100 mladičev v recimo samčevem življenju).
Kar me res boli je to, da se kupci sami tega ne bodo uspeli pozanimat. Utopično je, da bi znali brat rodovnik in vedet kateri od psov je tisti, ki znano nosi agresijo ali neko drugo hibo. Kupci samo slepo kupijo, komisija in tudi vzrediteljeva vest pa bi morali opraviti ostalo. Da na “trg” pridejo le psi, ki so tipični predstavniki pasme. Ki bodo tisto, kar si družina/posameznik želi, ko se odloči za našo pasmo. Torej karakterno stabilnega, neplahega, NEAGRESIVNEGA psa.
Pasma je že imela en hladen tuš in bojim se, da se bo ponovil še preden bi kokre spet lahko spravili na tak glas, ki jih realno opisuje. A dokler se bodo tu sprehajali "vzreditelji", ki pač parijo ker lahko in nimajo odprtih oči in pregleda se situacija pač ne bo mogla spremenit.
Upam, da vas nisem preveč zamorila s tem pisanjem, a bojim se, da se ljudje še premalo zavedajo kaj se dogaja.
Pa še slika mojega zmagovalca med samci, ki je bil 2 uvrščen v svojem razredu.
Ki ni bil lep le ko je stal ...
Jana. Vse pravice pridržane.
