Moram pa povedat, da je kar se tiče Bučkovega cviljenja in s tem razna izsiljevanja čedalje slabše. Vsak dan slabše, me zdaj prav glava boli, ko smo prišli iz sprehoda, ker je ves čas lajal in cvilil v avtu, in ne zaleže noben NE, ništa, pa če se raztrgaš in na glavo postaviš. Nobeno špricanje z vodo, nič. Ne upošteva me NIČ. Smo kot ene budale ko se peljemo v avtu, potem pa še Pika potegne z njim, ampak je vseeno bolj pridna od njega, se ji nekako še da dopovedat. Jaz res ne vem več, kaj naj naredim. Včasih bi kar ponorela.
Res nimam več idej, kako ga utišati. Pa ne bi rekla, če bi revež cel dan čakal na ta sprehod, OK, bi še nekako razumela to njegovo obnašanje (veselje, ali karkoli že), ne, on gre že dvakrat pred tem na sprehod-zjutraj, ob poldne, (takrat greva brez avtomobila), popoldne pa ko se vsedemo v avto, in se odpravimo, se pa začne. To je res že za znoret.
Kaj naj še naredim, da bo enkrat kaj zalegel moj "ne"? Ima še kdo kakšno idejo, predlog?
Saj vem, da sem večino vzgoje pri njemu že zamudila, tudi priznam, da kakšne velike vzgoje od mene niti ni dobil, se tudi zavedam, da je takšne "pasme", da cvili, brunda, laja, ampak kar je preveč je pa preveč. Tepe me to, da mi je preveč luškan po domače povedano, in da mu nisem nikoli nič oporekala, sem ga pustila, da v bistvu dela kar hoče. In nikoli nisem bila dosledna.
Evo, sedaj, ko je zunaj že tema, ko bi se rada malo odpočila, me pa boli glava za znoret. In jezna sem na vse, sem ga nadrla, in pustila še za nekaj časa zunaj, ker ga ne morem ta trenutek še poslušat. Da se mi vsaj malo glava ohladi. Zdej je pa Pika tečna, noče spat, če njega ni noter, ves čas opazuje, kdaj bo prišel. Je kar nemirna, če ga ni. Njega pa slišim da nekaj koplje zunaj, bo spet umazan kot prašič.
No, pa je začel padat še dež, sem skočila še po njega, da me bo še malo po stanovanju teroriziral. Evo, leži na tleh, me gleda in cvili, spet nekaj izsiluje.
Toliko za danes.
Jana. Vse pravice pridržane.
