Začne se tako, da Poco skoplje luknjo v svojo Rogzovo posteljo in ven vrže blazino .... potem pa začne zbujat pozornost .
Ker pogosto teži sredi noči - večinoma brez razloga
- malo traja preden ga grem vprašat, kaj je narobe ... in potem zleze iz kletke, se vrže na hrbet in se začne tako trest, kot da bi se bal, da ga bom dala iz kože ... Ko ga poskušam potolažit, zbeži in se skrije v kak kot in potem spuza pod kavč in se še bolj trese (praviloma na hrbtu) ...
To so znaki, da fant ne blefira, ampak, da je nekaj narobe. Potem ga moram nekako ven zbezat. Če ga ne zbezam ven, se pod kavčem polula ali pokaka - ker očitno ga tam ne bom opazila ... (pa navdušena moram bit, ker ni lepšega od puzanja pod kavč in brisanja lužic v nemogočih položajih)
Če ga opazim, se trese, renči in tudi malo šavsa.
Danes sem ga še pravočasno zvlekla ven in potem ni hotel hodit, ker je moral ležat na hrbtu in se trest.
Manjši od grahovega zrna mi daje/pošilja miritvene signale ...
... ko je dojel, da ga želim peljat ven, se je sprostil in me obsesivno lupčkal! Driskali smo na sveže zapadlem snegu in od veselja delali kroge kot pri norcih. Doma je bilo treba seveda vse zbudit in potem žurat do zgodnjih jutranjih ur, ko gredo živali spat ... ljudje pa delat!
Poci Poc moj zlati je res rahlo poseben, ja.
Jana. Vse pravice pridržane.
