Pen

[Zala_]

Hehe, tole me pa spominja na en video enga majhnega, suhega psa, ki nosi v gobcu kost in zaradi premaknjenega težišča hodi po sprednjih dveh Ampak žal ne uspem najt videa...

Naša Glu je tud zadnjič dobila takole veliiiiiiiko zobno ščetko - sem ji dajala v etapah, ker se je s tako ihto lotevala, da je bla zadihana kot bi ravno na Storžič prišla

[MaksiMaša]

Hehe, a veš, Jana, da sem takoj pomislila, da maš augenmas še na Bali naštiman, pa te nisem hotela dražit:)

Ja, je bilo lušno...

Tako, mi smo se sedaj pospravili noter, kostki na hladno za jutri, psa pod deko, ker sta premražena in vse kaže, da ne bomo grickljali v noč:))
Cel popoldan garanja, pa sta kostki še vedno veliki za pol živali:)))

[MaksiMaša]

Drznila si bom Penu ukrasti malo njegovega prostora, a menim, da ne bi imel nič proti:), ker je danes...


 

Danes je pravi dan, da naredimo malo inventuro svojih dejanj, v odnosu do živali. Smo pomagali, smo jim storili krivico, smo se razvili in končno doumeli, da ljudje nismo sami na tem zelenem planetu, da imajo živali svoj prostor po soncem in pravice, ki jih ne smemo kratiti. Smo doumeli, da smo oboji tekači na dolge proge in lahko le v sožitju upamo, da bodo starost dočakali tudi vnuki naših vnukov in jim ne bomo kratili te možnosti s krvavim poseganjem v živalske vrste, le zaradi svojega egocentrizma in človeške nečimrnosti, da bi na sprijen način zapolnila praznino v nas samih, ki je nastala zaradi tempa življenja, preveč vsiljenih vrednot in prav nasilne tekmovalnosti v ustrezanju drug drugemu.

 

Živali nas le nemo opazujejo. In nosijo tuje breme na svojih plečih. In če bi lahko spregovorile, bi bil morda dovolj  le en dan, da bi razumeli vse, se v trenutku naučili, kar smo se trudili spregledati celo večnosti. Mnogi med nami bi prvič spoznali pristno, nenarejeno ljubezen, ki ni materialna in česa takega niti ne pozna in mnogi med nami bi si poveznili vrečko čez glavo, uprli pogled v tla.

 

Človek?!

 

Kaj je krivo mačje dete, ki lovi sapo pred pobesnelo gručo brcajočih jo,vročeglavih, najstnikov, med tem, ko ji pljuča prebadajo drobcena rebrca, ki nikoli ne bodo utegnila zrasti na pravo velikost? Kaj kriv kosmati kuža, ki nemo, otopelega pogleda, v katerem iskrica življenja ugaša in v grozovitih bolečinah in agoniji, ki je marsikdo od nas nikdar ne bo izkusil, stiska telo v krču, med tem, ko ga človek, privezanega za avtomobil, vleče za sabo? Kaj je kriva mačja mama, ki je znova skotila pet in več malih, kosmatih kepic, da bodo naši mali otroci lahko za dan ali dva, doživeli »čudež življenja«, med tem, ko bo sirota, ko se otroška evforija poleže, ob svoje male, ki bodo svoj bridki konec dočakali bodisi pod avtomobilskimi gumami, zavozlani v vrečki v vaškem potoku ali pa preprosto poteptani in navrženi v prvi smetnjak? Kaj ribe, ki jim onesnažujemo reke in potoke, jezera? Kaj ptice, ki jim posegamo v naravni habitat in si gradimo velike in lepe, varne hiše? Kaj divjad, ki je prepogosto tarča lovčevega pomanjkanja samozavesti in svoj gnev in nedoraslost življenju, sprošča s pogosto nenatančnim strelom in izobešanju trupel po zidovih v namen okrasa? Kaaaaaaaaj?

 

A zgodijo se tudi takšne zgodbe:

 

Stegnila je roko, misleč, da bo zbežala. A je mala, pisana, močno umazana mačica, zbrala dovolj poguma, da je tam, čisto v krču, obstala. Več ni zmogla. Le počepnila je, pripravljena, da se zgodi, kar se pač mora. Dvignila je malo mačico, malo kosmato punčico, ki človeške grobosti najbrž še ni spoznala. Jo je pa v teh mladih mesecih, življenje že do dobra preizkusilo in le ona ve, kako hudo je bilo. V dlani se je umirila, malo ogrela in tisti dan je za sabo pustila vse slabo. Zdaj živi dobro; ni lačna in se ne boji, je zdrava in ljubljena, je pa ena izmed redkih, ki ji je uspelo odrasti in preživeti. Malih, kosmatih umazank je še in še. In še se rojevajo nove in znova bodo upale, da jih v mokrem dnevu pobere topla roka in znova bodo umirale, pozabljene od vseh, zavlečene stran od pogledov, ki so jim prizadejali močne bolečine.
 

Moker nos, iskren pogled, migajoč rep, veselje, ko te zagleda, buc v glavo, odvisnost, nežnost, toplina, navdih, odgovornost, potrpežljivost, nasmeh na ustih opazujočega, stisk k tebi, ko ti je hladno, jokanje s tabo, ko ti je hudo…

Kaj je lepše? Je sploh lahko? In kaj bolj iskreno? Kaj bolj toplo?  

 

Muce, psi, ribe, želve, rakci, dihurji, ptice, ovčke, krave in prašiči, medvedje, zajci, koze, opice, pajki, paličnjaki, lame, veveričke in vseh sort plazilci… in vse ostale živali, danes praznujejo! Jaz praznujem z njimi!
 

 

[skogkatt]

Krasno

Bi se kar pridružila, še posebej vsi bližnji so me v zadnjem času prijetno presenetili, da ne gledajo stran in niso tiho.

[MaksiMaša]

Malo po malo, ena glasno povedana zgodba za drugo, ena spisana prijava zapostavljanja živali za drugo, en rešenček za drugim.... korak za korakom, pa bo!:)

[miskica]

 

(Se lahkega srca smejim, ker pri nas že zelo dolgo nismo imeli tovrstnih dekoraterskih prizorov  )

[MaksiMaša]

hm.... prav brzdam se, da ne objavim vseh njunih "umetnij", ki sta jih ustvarila v zadnjih dveh tednih. Res ne vem, kaj je to zdaj, po tolikem času, ko je tudi Najk na frej, torej ni več v bivalki, medtem, ko sva midva v službi. Se kak dan prav bebasto počutim, ko pospravljam za njima, ona me pa iz kavča gladata in sam pasji boh ve, kaj si mislita. Jaz pa imam zase en tak mal pip pip  pip prevod:)))