Živjo
Že dolgo se nisem javila, ker sem zeloooo zaposlena. Na malo daljše začasno bivanje je namreč prišla k nam moja najboljša prijateljica, horjulčica Čopka. Vsak dan se moram z njo veliko igrati in malo zravsati, na začetku pa sem na kup znosila tudi vse svoje žogice in cufke, da bi jih skrila pred njo. Svoje naj bi prinesla s sabo, a ne - kaj se pa to pravi.
Sem hitro naredila red v hiši. Edino tamala Pepsi me še vedno nažene v kot, če si ji tako zazdi. Ne vem, kaj je to za en šmorn, saj je 10x manjša od mene, ampak ko pokaže svoje male zobke, se iz spoštovanja do starejših raje kar poberem...Sem pa zato mlada pa lepa, ona je pa samo lepa.
V zvezi s Čopkinim obiskom mi je najbolj všeč to, da hodimo ven
še več kot prej. Kot pravi gozdni terier sem tako pred kratkim pozirala v svojem naravnem okolju, torej v gozdu.
Ta stara nas je seveda morala tudi vse štiri postrojit za eno sliko,
nevemzakaj ji je to tolk všeč. Smo se pa že navadile in dokaj stoično prenašamo vse njene izpade. Evo nas:
Še dobro, da kdaj tud sonce sije, ko gremo ven. Seveda se takrat še težje izognemo poziranju. Mislim...
Kar se tiče vsakodnevnih aktivnosti, sem vsled pomanjkanja denarja moje šefice prostovoljno prevzela vlogo samohodnega sesalca znamke Roomba, ki baje vse sam pobere in posesa, medtem ko ta velikih človekov ni doma. Sicer ne verjamem najbolj, da kaj takega res obstaja - po mojem je naložila, samo da me lahko izkoristi. Domača Roomba sem torej zdaj jaz in predvsem v kuhinji zelo jadrno in temeljito posesam vse, kar pade na tla. Ni važno, ali pade po pomoti ali namenoma - Roomba at your service. Občasno mi sicer reče tudi Mravljinčar, ker oni baje tudi vse avtomatsko posesajo.
Glede tega zadnjega bi se rada tukaj javno pritožila, ker sem si na Discoveryju zadnjič ogledala dokumentarec z mravljinčarji in oprostite, ampak niti malo jim nisem podobna. V dokaz prilagam sliko svoje šnoflje:
Pa povejte zdej, če sem kaj mravljinčarju podobna.
Prosim lepo.
Tole sta moji seniorski sostanovalki, ki mislita, da jima je v življenju dovoljeno vse. Iz prakse lahko povem, da jima tudi je...
Drugače sem pa kar zadovoljna s številom nas horjulčkov tukaj v Ljubljani. Skorajda ne mine dan, da ne bi koga srečala. Izkoriščam priložnost in jih tukaj vse lepo pozdravljam. Hkrati priporočam vsem njihovim dvonožcem, naj si mirne duše in čimprej omislijo še kakšnega! Slišala sem namreč Ta staro, ko so jo spraševali, kako ji znese že več kot en mesec s štirimi psi. Je rekla nekaj v stilu, da:
-eden ni nobeden;
-dva sta komaj kaj;
-trije so glih prov;
-pri štirih pa vidiš potem, ko ta četrtega enkrat ne vzameš s sabo, da ti pravzaprav manjka.
Sam ne ji povedat, da sem to slišala. Skoz mi govori, da moram bit pridna, ker nas je toliko - pol pa takole ujamem, da ona to vse z levo roko.
Bleferka, vam rečem. Ampak saj jo imam vseeno rada.
Uf, sem se utrudila s tem pisanjem. Ni lahko bit bloggerka. Flipi, kapo dol - ti si pravi profesionalc, jaz grem pa zdaj kar malo spat.
(Mir mi dej zdej
)
Hov hov do naslednjič!
Vaša Cockta
Jana. Vse pravice pridržane.
