Cockta in Šnops

[majas]

mama se zahvaljuje (samo ne more tipkat, ker je imela poseg in ima roko povito)

lp, maja

(fotke bi pa tudi mi - smo fani majhnih debelih bleščečih čmrljev )

[Mel]

PS. Enako velja za ostali dve damici Ritke male, hehe

[Sasenka]

A bomo fotke manenekenk dočakali ali ne?
Koliko plaščkov si jim pa kupila, da tako dolgo traja.

Jaz sem pa sedaj ugotovila, da nujno potrebujemo plaščke, ki imajo rokavčke in nogavčke. Tisti za čez hrbet in trebuh niso dovolj.

[ka ty a]

Kok ste dobri!

Zelo lepa si, prav tako tvoji sostanovalki!

Vse lepo tudi vam v novem letu

[miskica]

Oooo, Cocta, tale klobuček ti pa res ful paše.
(Pa povej mamici, da glede na barvo gotovo tudi njej pristoji.)

V tagmašnih montlčkih ste pa tako nobl, babe!!! Vam bojo vsi možati ljubljanski pesjani fouš

[pudelj]

Krasne ste vse tri.  Cocta ti pa pojdi kar namesto mame v službo. Klobuček ti zelo pristoji.

[Luvanna]

Lepotičke lepe! In kako to, da niso za predstavitev novih uniform angažirali Cockte? Pa ideja oblačilc za nobel dogodke - to! To rabimo, nujno!
Srečno vsem od Vannice in babice od Skokija in Pocota!

[Pepsi]

Hmmm...Tukaj vaša gozdna blogerka z novo življenjsko izkušnjo.

Za svoje prvo Novo leto lani sem bila še mladiček in me razni zunanji moteči elementi sploh niso zanimali. Sem imela preveč opravka sama s sabo in s svojimi novimi igračami. Zato sem bila tudi letos zelo pogumna in samozavestna, ampak potem  se je pa včeraj zgodilo nekaj groooooznega.

Na zadnji večerni sprehod smo šli že okrog 10h, čeprav gremo ponavadi veliko kasneje. Ampak kasneje bo pokalo, so rekli - nisem vedla, kaj; ven grem pa itak zmeraj rada.  In tako sem se ravno lepo polulala, ko je čisto blizu mene naredilo fijuuuuuuuu.....pššššššššš.....POKKKK!

OJOJ, kako sem se ustrašila. Tudi moji dve mini sostanovalki sta se, ampak ne tako zelo kot jaz. Mene je skoraj kap. Hitro smo šle domov na varno, še prej pa je moja fejst nadrla enega smrkavca.
Ampak tudi doma se nisem mogla umirit, srček mi je razbijal kot pri norcih. Sherry in Pepsi sta bili takoj v redu in sta me hoteli potolažit z lupčki, pa buce sta mi dajali, jaz pa nič. Kar v šoku sem sedela. Z žogico se nisem hotla igrat, žvake nisem hotla, na kavč si nisem upala - ždela sem v kotu  in se tresla...
Pomirila sem se šele precej kasneje, pri mami pod kovtrom, kjer sem se tiščala do jutra in se nisem premaknila niti za milimeter.

Nič mi ni nerodno, ker sem se tako ustrašila, da boste vedli. Še zmeraj sem korajžna punca in če poka bolj daleč, sploh ne trznem. Ampak takole en meter stran od mene, tega pa res ne privoščim nobenemu kužku, ne mucki, ne ptičkom, polžem, glistam...pa tudi vam ljudem ne. Še danes mi zvoni v ušeskih - vsaj tako je prepričana moja šefica, zato je zeloooo prijazna do mene, jaz pa to s pridom izkoriščam in se pustim čohat še bolj kot ponavadi.

Upam, da ostali niste imeli takih travmatičnih izkušenj. Bom naslednjič napisala kaj lepšega, danes sem pa prav morala malo pojamrat.
Hov-hov od Cocktice!