Uspavanje - kdaj?

[Lynn]

Ja, bom napisala. Drugače pa Bonijeva diagnoza je kongestivno popuščanje srca. Imel je tudi vodo na pljučih, ampak se mu je precej izboljšalo že po treh dneh na tabletah Edemid (ko so mu še enkrat slikali pljučka in srce, so ugotovili, da nima več velik vode). Dobiva pa še Tritace in v Italijo bomo šli po Vetmedin.

Lp, Sara

[fižolova župca]

Zame je meja tam, kjer se, ko že spet greš od veterinarja z novimi zdravili in novim (morda tudi lažnim) upanjem, vprašaš: 'Zame ali zanj?'

Če je odgovor ta prvo, si se dolžan obrniti nazaj in narediti, kar je potrebno in pošteno.
Časi, ko je bil pes zgolj delovno živinče, so mimo. Žal je danes sem ter tja kakšen točno to - v smislu tešenja čustvene lakote lastnika ali lastnikovega bega pred bolečino - pa naj to žival stane kolikor hoče. Dolžni smo skrbeti zanje - zaradi njih, ne zaradi nas. Tudi ta, zadnja pot, mora biti v tem smislu.

Odločitev o kemoterapiji je kar dosti, ali so upravičene je takole na splošno težko rečt. Bo pa tvoje mnenje sosedom verjetno zelo težko povedat oz. ga verjetno ne bodo hoteli slišat.

[fižolova župca]

Jst, svoja vest in svoje prepričanje je lahko sem in tja tudi varljivo. Poglej malo okrog sebe. Ni nujno, da v tem primeru je, ampak lahko pa je.
In še nekaj, če se pri zdravju živali zanašamo na božjo voljo jih mnogo lahko počasi umira - tako kot bi v naravi, par dni ležanja v lastnih izločkih, brez hrane in vode, ko se ne morejo več dvigniti in si jo poiskati... potem pa pride tista naravna smrt, ki se ti zdi edina ta prava.
Ne presojam o konkretnem primeru, ker ga ne poznam, ampak daj prosim uberi malo bolj umirjen ton!
Zame, kot rečeno, pa je vprašanje le, ali to delam zanj (za psa) ali pa izključno zase.

[jst]

Fižolova župca, moj zapis ni bil namenjen tebi, ampak Mateji_h, ki si je vzela pravico, da razsoja o vesti in dejanjih svoje sosede.
Niti slučajno nisem nikjer zapisala, da naj se "zanašamo na božjo voljo", kar mi povsem napačno pripisuješ. Pravim pa, da si neka Mateja ne more vzeti ekskluzivne pravice, da razsoja o tem, kaj je v določeni situaciji pravilna odločitev. Moj odgovor je bil namenjen njej, zato je tudi ton tak, kot je. In ne, ne bo bolj umirjen do ljudi, ki menijo, da poznajo vse odgovore.

Pa tudi jaz ne poznam konkretnega primera - in sploh ne gre za to. Gre za težko odločitev in za vprašanje, na podlagi česa jo sprejeti. Tvoj argument spoštujem in se tudi strinjam z njim. A tudi če se ne bi strinjala: eno je razpravljati o tem, kaj so tvoje etične norme in na podlagi česa bi se odločila ti, drugo pa je vsiljevati svoje mnenje nekomu drugemu oziroma se postaviti v pozicijo boga, ko smo od situacije oddaljeni toliko, kot je neka Mateja od sosedovega psa.

(Skratka, moja polemika ni polemika s tabo, ampak s tistimi, ki se imajo za boga ali njegovega zastopnika. Ti in jaz sva le človeka.   )

[Jana]

Mateja_h, preberi Sambovo zgodbo od lanskega novembra naprej KLIK. Beri vse, kar je od linka naprej zapisala Bambi. Ne bom lepila njenih slik sem, bom pa prilepila eno, ki je bila posneta na agility tekmi, konec letosnjega junija v Domzalah. Lahko samo recem - bravo Bambi in bravo Crna smrt


Črna smrt Sambo spet na sceni

[kaja]

Mateja h, sem v situaciji, ko me raznorazni sosedi, znanci, celo popolni tujci sprasujejo oz. mi ze kar predlagajo evtanazijo za mojo zelo staro psico. Povem njim in zdajle povem tebi: evtanazija je odlocitev lastnika, skupaj z veterinarjem. In ne odlocitev kogarkoli drugega! Torej v konkretnem primeru je to stvar lastnika bernardinke in ne tebe. 

Sama sem zgrozena nad ljudmi, ki se vtikujejo v osebne in to zelo bolece zadeve. 

[Lynn]

Meni so tudi sosedi rekli, z Bonijem je pa konec, ko se je dvakrat zgrudil na tla, pa poglejte ga zdej, z nami gre na morje, uživa in s pomočjo zdravil živi tako kot je preden je zbolel.

Drugače pa se 100% strinjam s Kajo!

[fižolova župca]

Meni pa odkar sem se vrnila v domovino, ko gledam mimoidoče pesjan(arj)e, nekaj manjka.
Na Nizozemskem, tudi v Belgiji, je povsem normalno, da ljudje 'sprehajajo' naokrog pasje vozičke. Ogromno jih je in razen res velikih pasem v njih sedi prav vse mogoče. Pasji starčki raznih barv in oblik, betežni a očitno zadovoljni. V Sloveniji opažam mlade in zrele pse, stari pa kot da so kar nekam poniknili. Predvsem na deželi je to še bolj opazno. Bi rekla, da to kaže na neko splošno stanje duha - spoštovanje življenja (živalskega pa sploh) je pač na zelo nizki ravni, kar je zame osebno strašljivo. Žival je očitno še vedno orodje, ki je koristna le, dokler nečemu služi.

Mi je pa ravno tako nesprejemljivo ne pustiti oditi, samo zato ker boli nas. In ne, odločitev o življenju in smrti zame ni samo osebna stvar lastnika in veterinarja (zakonsko seveda je, moralno pa o tem menda lahko sodimo), čeprav je za skrbnika psa lahko zelo boleča. Bi lahko bila osebna stvar, če bi vsi veterinarji in lastniki ravnali pravilno - pa žal ni tako.