mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
petek, 22.11.2024 : 02:14:11

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  zdravje  |  Tema: Uspavanje - kdaj?
Strani: 1 2 3 [4] 5 6 7 8 9 ... 20   Dol
« nazaj naprej »
Natisni
Avtor Tema: Uspavanje - kdaj?  (Prebrano 89000 krat)
0 članov in 3 gostov pregleduje to temo.
frigga
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.577
« Odgovor #45 : sobota, 12.08.2006 : 22:01:15 »
Da vam še jaz povem zgodbico...

Psička od mojega fanta je dopolnila 16 let (pudlica). Ne vidi, zelo slabo sliši, težko se jo umiri (hodi po stanovanju, se zaletava v stvari, vrti v krogu ...), zadnje nogice jo komaj še držijo pokonci (če stoji, ji kar narazen lezejo), odpada ji dlaka, skoraj je že brez zob (vendar še vedno kar veliko poje - seveda zmečkane hrane), vode skorajda ne zadržuje več (ponoči ima pleničko), včasih se polula po tebi medtem, ko jo neseš ven (ven pa jo je treba nositi na pribl. eno uro)...resnično je ena velika ubožica. Zanima me, če so to znaki, da se njeno življenje bliža h koncu, če trpi...saj se na te stvari ne spoznam preveč (saj imam doma 4-letno divjakinjo, ki jo čaka še veliko lepega). Mama od mojega pravi, da bi najraje videla, da bi enkrat samo zaspala in v miru odšla na oni svet, meni pa se zdi (recimo, kot neki ''stranski opazovalki''), da psički na tem planetku ni več prijetno in da se samo še muči. Glede tega se nočem ravno vmešavati in jim ''soliti pamet'', ker oni z njo živijo že 16. leto...vem, kaj pomeni velika navezanost in si zaenkrat niti ne morem predstavljati, kako bo, ko bo moja zverinica enkrat stara...zato sprašujem, če je to čas za slovo...
Logiran
SamSvojMojster
rad pišem
****
Sporočil: 400
« Odgovor #46 : sobota, 12.08.2006 : 23:01:34 »
Jaz sicer nimam takih iskusenj,vendar tako kot tebe tudi mene caka isto,sem pa vprasal prijatelja za mnenje ko je uspaval psa,ter je on rekel da vidis psu v oceh,ces da je njegov pes imel pogled kot da bi mu hotel povedati zal ne morem vec.
lp
Logiran
Lilit
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.364
« Odgovor #47 : nedelja, 13.08.2006 : 10:20:05 »
Citat: SamSvojMojster , sobota, 12.08.2006 : 23:01:34
vidis psu v oceh,ces da je njegov pes imel pogled kot da bi mu hotel povedati zal ne morem vec.

Moja tudi.
Logiran
Pia F.
novinec
*
Sporočil: 20
« Odgovor #48 : sreda, 18.10.2006 : 22:48:58 »
Včerajšnji obisk pri veterinarju naj bil bil zgolj navadna kontrola, vendar sem se ob koncu morala za vedno posloviti od svoje Shetlandske ovčarke Sali.
   Sali se je začela zelo čudno obnašati pred tremi tedni. Ni jedla, veliko je pila in bila nasplošno vsa poklapana.Čeprav sem bila sprva mnenja, da so to pač starostni znaki (maja je dopolnila 11 let), mi njen napet trebušček in žalosten pogled nista dala miru. Še pred kakim mescem je bila najbolj srečna, ko sem jo poklicala in odprla vhodna vrata, zadnje dni pa jo je minilo veselje do vsega. Tudi do čokolade, njenega najljubšega posladka. Doma smo v mansardi in verjemite, da nama ni bilo lahko. Zadnja dva tedna smo jo nosili ven, saj so ji stopnice predstavljale nepremagljivo oviro in ob pogledu na njih je kar povesila pogled. Dva dni nazaj se je Sali začea tresti- podobno kot nekdo, ki ga stresa vročica in zato jo je mama odpeljala k veterinarju. Ta jo je pregledal, izmeril temperaturo in ugotovil da je res malce povišana. Dobila je antibiotike in po par urah se je njeno stanje izboljšalo. Pokazala je malce več veselja, tudi zalajala je parkrat (kar je bila v zadnjem letu res že prava redkost). Bila sem vesela in optimistično naravnana vse do naslednjega dne, ko sem prišla iz faksa. Mirno je legla poleg mojih nog in se spet pričela tresti. Ker sem tudi sama imela vročino, sem naju obe zavila v deko in tako sva zaspali za par urc. Nato je sledil ponoven obisk pri veterinarju. Pregledali smo kri- jetra in ledvice so delovale dokaj dobro. Z očetom, ki me je spremljal sva se odločila še za rentgen, ker mi njen čudno napihnjen trebušček ni dal miru. Ko jo je veterinar odnesel na slikanje, sem jo čakala v ordinaciji in to kar je prišlo iz sobe za rentgen, ni bila več Sali, ki sem jo videla 15 minut nazaj. Delovala je napol nezavestno, čisto izmučeno in sploh ni reagirala ne name, ne na očeta, samo ležala je sredi avle pred ambulanto in plitko dihala. Slika ni bila nič kaj navdušujoča- v njenem trebuuščku se je nahajala velika tvorba, ki je zakrivala vse notranje organe in je pritiskala navzgor. Veterinar je predlagal še ultrazvok in ko smo opravili tega, je bilo še huje. Že ob najmanjšem dotiku je Sali nesrečno zajokala in, ko so jo pobrili, da so lahko dobili celotno sliko ji je iz očesa kanila solza. Bilo je grozno, oči je zatiskala kot da je ponižana. Po posvetu z veterinarjem sem ugotovila, da Sali nima veliko možnosti. Veterinar je rekel da je tvorba ogromna in da tudi če jo "odpre" ni nujno, da izreže vse. Velika možnost je bila, da umre kar med operacijo, če pa bi le-ta uspela, Sali ne bi žvela več kot 2-3 mesece. Ko smo jo odnesli nazaj na mizo v ambulanto se je začela sliniti in kljub silnemu trudu, da bi dvignila glavico niti tega več ni zmogla. Veterinar je poslušal srce in rekel, da je utrip zelo opešal in da je komaj slišen. Pogledala sem jo v oči in jo v mislih vprašala :"Kaj bova zdaj punca?" Sali me je gledala vsa otožna (če sem iskrena sploh ne vem če se je vsega zavedala, ker so bili ti pregledi najbrž grozljivo boleči) in v očeh ji je pisalo da ne more več. Bilo je, kot da mi hoče reči :" Pusti me prosim, dovolj je bilo bolečine." Odločila sem se, da jo pustim, da odide. Najhuje je bilo, da veterinar ni takoj našel žile in se je najino poslavljanje podaljšalo še za nekaj mučnih minut in ko ji je T61 tekel v žilo, sem občutila neverjetno žalost, stisko, bes in ne vem kaj še vse. Vendar sem vedela, da sem naredila pravo stvar. Po injekciji sem se še nekaj časa poslavljala od nje in to so bili najhuši trenutki mojega življenja.
   Danes sem na dnu bolj kot kadarkoli prej. Zjutraj sem se instiktivno zbudila in vstala, potem pa se spomnila, da ni nikogar, ki bi šel lulat. Ko sem prišla iz faksa sem upala, da me bo pozdravila, ko bom vstopila v stanovanje. Da bo šla z mano v trgovino po hrano in me pridno in zvesto počakala pred vrati. Da bo zvečer prišla do mene, položila svojo glavico na moje noge in mi na svoj preprost in lep način povedala da bo vse še v redu. Ne vem kako bom prebolela tisti ubogi pogled v ambulanti....

Čas bo naredil svoje, ampak Sali bo vedno z mano v mojem srcu. Takega psa kot je bila ona, ne bom več imela,  v to sem prepričana.
Logiran
Teski
odvisnež
*****
Sporočil: 810
« Odgovor #49 : sreda, 18.10.2006 : 23:45:05 »
Čas bo res naredil svoje in definitivno tako posebnega psa ne boš več imela - imela boš pa drugače posebnega psa in še drugače posebnega psa... Vsak bo svojevrstno poseben.

Drži se.

LP, T
Logiran
Luka F.
novinec
*
Sporočil: 1
« Odgovor #50 : četrtek, 19.10.2006 : 20:36:00 »
Čas bo naredil svoje, ampak Sali bo vedno z mano v mojem srcu. Takega psa kot je bila ona, ne bom več imela,  v to sem prepričana.

Se strinjam, Salika je res neponovljiva!
Logiran
Mel
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.795
« Odgovor #51 : četrtek, 19.10.2006 : 21:42:39 »
Oh Pia, kar solze so mi pritekle, ko sem tole prebrala. Cry

Drži se in zapomni si, da si naredila tisto, kar je bilo prav in s tem pokazala pogum in ljubezen, ki ga je bila Sali več kot vredna. Ne, take psičke ne bo nikoli več, zato bo vedno v tvojem srcu. In ona to ve, bodi sigurna.

Drži se!

Diana
Logiran
Pia F.
novinec
*
Sporočil: 20
« Odgovor #52 : petek, 20.10.2006 : 13:19:14 »
Vem, da tale post ne bo čisto spadal k tej temi, pa vendarle upam, da ne bo izbrisan. Danes sem gledala moje zadnje video posnetke Sali, ki sem jih posnela dva dni pred njeno smrtjo. Ponavadi imam na računalniku nastavljen program, ki izbira glasbo in med samim posnetkom, ko mi Sali da lupčka,se vrti Mozartov Rekvijem (odstavek Lacrimosa)....
   Strokovnjaki pravijo, da še nihče ni združil vseh teh obrazcev v simfoniji z bližajočo se smrtjo tako kot Mozart... To je bil najbrž neke vrste znak...


Hvala vsem za lepe želje, Sali, ti pa upam, da se imaš v pasjih nebesih lepo.... Pogrešam te!
Logiran
kaja
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 6.951


Če ni ves moker in slinast ni pravi poljub! Wuf
« Odgovor #53 : petek, 20.10.2006 : 19:49:13 »
Zal mi je za tvojo psicko, vendar mislim, da si se odlocila prav. Drzi se!
Logiran
http://baguette.moj-album.com/
barbarko
novinec
*
Sporočil: 49
« Odgovor #54 : sobota, 25.11.2006 : 14:59:38 »
Berem tele poste in mi tečejo solze. Tudi jaz sem morala uspavati svojo mačko, na katero sem bila zelo navezana. Kdaj je pravi čas? Ko žival enostavno ne uživa več. Našo je veterinar pregledal čez in čez- nobenih otipljivih izrastlin, rentgen ni pokazal nič, krvna slika nikoli boljša, mačka pa vseeno ni hotela jesti (nekaj časa je jedla samo manj, predzadnji dan s pomočjo injekcije kortizona, zadnji dan pa sploh ne več, trznila ni niti na olive, ki so jo vedno spravile pokonci) zavlekla se je v najskritejši kot stanovanja in samo čepela tam. Če sem jo hotela pobožati se sicer ni umaknila, vendar pa se je opazilo, da ji moja pozornost vse prej kot godi. Ni se več menila za nič, pes je šel lahko mimo nje, pa ni niti trznila, niti pogledala. Njen pogled je bil popolnoma odsoten, nobene iskrice, nobenih "hudičkov". In tako sem se odločila, da je bolje zanjo, če jo dam uspavati. Jokala sem cel dan, preden sem jo odpeljala, nato en teden neprestano, mi pa včasih še vedno pritečejo solze. Pokopali smo jo zraven našega prvega psa, skupaj z "glažem" oliv.
Kar se tiče prisotnosti pri evtanaziji: strinjam se, da je to zelo težko, vendar, če smo z našim ljubljenčkom preživeli skoraj celo njegovo življenje je prav, da smo z njim tudi ob njegovih zadnjih trenutkih, še posebno, ker veterinarska ordinacija ni najbolj nestresni prostor zanj.
Naj še povem, da je bila mačka že od rane mladosti na zdravilih zaradi nabiranja peska v mehurju in je kljub dietni hrani potrebovala injekcije nekje 1x - 2x letno po cca. 10 dni, pa je kljub temu neizmerno uživala vsak dan svojega mačjega življenja.
Upam da sem komu pomagaa pri odločitvi.
 
Logiran
Ory
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.750
« Odgovor #55 : sobota, 25.11.2006 : 15:23:38 »
Citat
Ne vem kako bom prebolela tisti ubogi pogled v ambulanti....
Čas bo naredil svoje, ampak Sali bo vedno z mano v mojem srcu. Takega psa kot je bila ona, ne bom več imela,  v to sem prepričana.
Cas naredi svoje, ampak pes ostane vedno s tabo! Jaz se vedno sanjam o svoji psicki Juni, ki se je od nas poslovila pred 8 leti. Naso Ory smo uspavali lansko leto in glede na to da je bila se mlada mi je bilo se toliko bolj hudo. Prvi teden ne vem ce sem spala 2 uri na noc, ker sem vsakic ko sem zaprla oci videla njen obraz pred sabo.... tako sem raje strmela v zrak in poizkusala zapolniti misli s cim drugim.
Vem, da se pocutis kot da si sama na svetu s svojo bolecino, ampak verjami da smo (ali pa bomo) vsi na tem forumu imeli taksno izkusnjo. Smrt ni prijetna stvar za vse zalujoce in tezko se sprijaznimo da nasega kosmatinca ne bomo vec videli...... ampak verjemi, da ti je tvoja kuzika hvalezna ker si jo resila bolecine!! Sozalje!

lp
Logiran
Khyim
odvisnež
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 525
« Odgovor #56 : sreda, 13.12.2006 : 13:25:37 »
Težko je!! Odločiti se!! Saj vem, kakšno bo verjetno mnenje, mogoče bo vseeno lažje, ko ga bom slišala od vas.
Našemu 16 let staremu kodru se je zdravje v zadnjih dveh dneh bistveno poslabšalo. Nekje eno leto je jemal zdravila za srce (za odvajanje vode) in jetra, stanje se je vmes izboljšalo, zdaj pa je zelo hudo. Noče jesti, piti, hoditi, oči mu begajo. Saj ne vem, zakaj to pišem, ker je odgovor že znan, pa vseeno mi je hudo Cry Cry Ali se sploh lahko stanje še izboljša? Veterinar pravi, da bo danes še na infuziji, ampak ima to sploh še smisel? Ker težko verjamem, da bo kaj boljše!
Logiran
ulpi
nekaj malega že vem
***
Spol: Ženska
Sporočil: 244


WWW
« Odgovor #57 : sreda, 13.12.2006 : 18:24:00 »
Pia, ceprav malo pozno, iskrene sozalje. Upam, da si se do sedaj ze malo opomogla in so spomini manj boleci.
Khyim, pravzaprav ne vem kaj ti naj napisem. Drzi se!
Logiran
MaTaAtos
novinec
*
Sporočil: 46
« Odgovor #58 : četrtek, 18.01.2007 : 15:02:51 »
človek se vse do zadnjega trenutka sprašuje, ali je injekcija prava odločitev....kot vas je večina že omenila - pes vam sam pove, kdaj je pravi čas. v torek nas je zapustil Ari, bil je star 15 let in pol. in moram povedat, da toliko solz kot sem jih pretočila in jih še pretakam  Cry ... bil je naš prvi kuža (sedaj imava s sestro še Atosa), kokerček, naša kepica, z ekspresivnimi očkami, rojen lovec, planinec, imel je rad otroke in oni njega, repek je vedno migal, rad nas je ljupčkal, vedno me pozdravil, ko sem se vrnila iz ljubljane, pritekel je dve nadstropji dol, ko mu je mama povedala da prihajava s sestro. še mesec nazaj je pretekel sosednji hrib  sram. revčku so začele odpovedovati zadnje tačke, bruhal je, ni jedel, ni hotel pit, lulat ni mogel  sram....v soboto sem šla domov, z mamo sva vse noči bedeli in skrbeli zanj, ga nosili po stopnicah, mu pomagali lulat, mu vbrizgavali vodo ker je bil totalno dehidriran, sestradan. ponoči sem namesto spanja poslušala, če še diha. in v naslednjem trenutku skočila do njega, ker je bruhal. v ponedeljek zvečer sem mu rekla, da mu je dovoljeno oditi....ker sem si želela, da nas v spanju zapusti, saj sem se na smrt bala uspavanja, še posebej pa tega, da mi ga bojo vzeli. mama mu je rekla isto. moram povedat, da je očke imel popolnoma prazne...jaz sem vedla da ni rešitve. kuža na sto načinov to pove. ko je odklonil še vodo z mučnim vzdihom, sva se z mamo odločili, da če bo revček noč preživel, mu bomo morali pomagati oditi. mislim, da ni hotel umreti pred nami. vedno ko smo ga peljale ven, je hotel na drugo stran ceste, v naravo. proč. zjutraj smo se vsi zjokali, jaz sem se umila in uredila, zavili smo ga v dekico in ga z mamo odpeljali. to, da sem bila tam, sem čutila kot dolžnost do Arija. ker tudi vem, da je njemu ogromno pomenilo, da sva gaz mamo do zadnjega trenutka božali, mu šepetali lepe besede in ga ljupčkali. ko je dobil pomirjevalo, sva se z njim pogovarjali....zbral je toliko energije, da se nama je s "predenjem" zahvalil za vse. ko je dobil uspavalo, je bilo takoj vsega konec. v enem trenutku sem se počutila popolnoma mirno. imel je prekrasno življenje, prejemal je neskončne količine ljubezni in nam jih tudi vračal, zapančal je v objemu ljudi, ki bi zanj vse dali. potem smo mu telesce zavile v odejico, glavico sem mu skrbno držala. ne morem verjeti, ampak te zadnje dni je imel svilnato mehko in svetlečo dlako. pokopali smo ga na tetinem vrtu. nikoli si ne bi mogla odpustiti, če ga ne bi pokopala.  on je bil naš prvi kuža, ki nam je pokazal, da je možno nepogojno ljubiti in nas naučil, da se vedno vse vrne. njemu v zahvalo vem, da bom vedno imela pse in jih imela rada do konca. njemu v zahvalo sva se z mamo zbližali. njemu v zahvalo sem spoznala nove lepe stvari o sebi. vsakič, ko bom doma, bom obiskala njegov grobek. in mu povedala lepe stvari. jaz vem da me posluša.  Cry
Logiran
lovethor
odvisnež
*****
Sporočil: 516
« Odgovor #59 : četrtek, 18.01.2007 : 15:25:12 »
 Cry Cry Cry

Drži se!
Logiran
Strani: 1 2 3 [4] 5 6 7 8 9 ... 20   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  zdravje  |  Tema: Uspavanje - kdaj? « nazaj naprej »
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines