Kako je živeti s Kano?

Kana Dobart, krajše Kana, je 4-letna lepotička, pasme cairn terrier. Na svet je pribevskala 9.11. v letu 2001, pri vzreditelju v Ljubljani. Bila je najtemnejša in najbolj navihana psička v leglu, in znano je, da je mamici Galli priskrbela marsikatero sivo dlako.
Kanina pot v naš dom pa se je začela že davno pred njenim prihodom na svet.
Že od nekdaj sem si želela psa. Če smo bolj natančni - višavskega terrierja.
Zame so bili to naravnost popolni psički.
Na njih me je motila le bela dlaka. V juniju 2001 pa sem se seznanila še z njihovimi prednik - gomilarji. Takoj, ko sem videla tiste črne oči, sem vedela, da je ta pasma zame. Bili smo v začetku leta in v oglasniku sem zasledila... LEGLO CAIRN TERRIERJEV.



Razmere so bile zrele za psa, potrebno je bilo le še prepričati starše.
No, mami so bili tako ali tako všeč vsi skuštrani kužki. Torej sem eno piko že dobila. Korak za korakom sem na svojo stran spravila še očeta in še istega dne smo se odpeljali na obisk. Ko sem se prvič zazrla v tiste temne oči, zame ostali svet ni več obstajal. Še en obisk in Kana se je v košarici z modro odejico peljala v nov dom.





Od 24. januarja 2002 dalje Kana vsako jutro ob 6. uri vstane in se z mano odpravi na kratek, 10-minutni sprehod. Potem se spravi nazaj spat in počiva do mojega prihoda iz šole. Takrat je vsa navdušena. Skače in na vse načine hoče, da jo pobožam. Seveda ne more dolgo brez mene, zato že po kakšnih petih minutah prinese povodec. In tu je že nov sprehod. Obvezno je treba prebrati pasji časopis in označiti meje teritorija. Potem je na sporedu nagajanje. Seveda sproti uvaja novosti, saj bi bilo trganje toaletnega papirja v nedogled naravnost dolgočasno.
Tako Kana enkrat po hiši prenaša igrače, drugič spet trdovratno potiska žogico pod sedežno garnituro.



In kdo "reši" žogico izpod kavča?
Kana zagotovo ne…
Kmalu pride na vrsto počitek, ni važno kje, ni važno kako. Lahko na kavču, postelji, v košari ali pod mizo. Ponavadi na boku, včasih tudi na hrbtu ali trebuhu.



Torej, kot mali princeski zapaše.
Po dolgem, osvežilnem spancu, se odpravimo s kolegom Ronom na dolg sprehod. Ta ponavadi traja 1 uro in pol, včasih tudi več.



Ko se vrnemo, smo vsi skupaj utrujeni in prileže se kratko poležavanje.
Uh... In potem je čas za hranjenje ("foodtime" po domače). Ko sliši, kako ji nekdo v njeno posodico stresa briketke, leti po stopnicah navzdol, kot bi jo nosil vihar.



Skodelica je v trenutku prazna, Kana pa včasih celo prosi za repete. Seveda, le kdo bi se ji lahko uprl!?



Še malo igranja in že je tu večer.



Noč ima, posebej za Kano, svojo moč. Vsak šum je sumljiv. V hiši je vik in krik že, če se narobe premakne kakšen list ali če po krivem zalaja kakšen pes. No, pa saj je hvala bogu tudi za Kano čas za spanje. Ko se zlekne v mehko odejico svoje košare, jo v trenutku zmanjka.
Včasih imava na sporedu tudi čisto prave učne ure. Letos pa sem se odločila, da bova s Kano preizkusili po najboljših močeh opraviti izpit iz poslušnosti.
Ne dvomim, da nama bo uspelo.



Vsako leto greva obvezno tudi k veterinarju. Kana se takrat trese kot šiba na vodi.
Veterinarji so ji namreč antipatični od trenutka, ko je dobila 1. injekcijo.
Pri njenih dveh letih je imela tudi grozno alergijo na nekatere hrane. Praskala se je in si pulila dlako s telesa. Na dva dni je dobivala injekcije, vsak dan pa je jedla antibiotike. Res je bila uboga. Ampak važno je, da je sedaj zdrava kot riba.
No, Kana je na trenutke tudi zelo smešna in dela take face, da vsi pokamo od smeha.



To bi bilo zaenkrat vse o Kaninem življenju. Se pa seveda vsak dan dogajajo novosti. Pa pustimo to za drugič...

Avtor zgodbe in fotografij: Zina Jakovljevič